V znamenju francoskega esprita
Marija Vogelnikova, Delo, 7. 7. 1966
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Baletni bienale
V znamenju francoskega esprita
Zagrebški baletni ansambel imenujemo zadnje čase v jugoslovanskem plesno - baletnem prostoru srečno družino. Edini med vsemi baletnimi ansambli si je namreč pridobil pravico do samostojnosti in samoupravljanja. Pri nas na primer še nismo dospeli do poimenovanja Opere v Opera-Balet; pri tem naj osvežim malo spomin in povem, da je bilo o istem problemu govora ob prejšnjem bienalskem srečanju. Takrat še na jugoslovanski ravni; od takrat do danes ima zagrebški baletni ansambel lastnega direktorja in svojo programsko samostojnost in finančno odgovornost. Ljubljanski pa niti do prve stopnice ni prispel.
Se mogoče čudimo, da naši plesalci odhajajo. V svet in v Zagreb; kajti plesalec, ki nastopa solistično, po ukazu opernega direktorja ne more pridobiti statusa solista. V Zagrebu ga bo dobil ob prvem koraku.
Srečna baletna družina, ki je prestopila mejo med nesvobodo in svobodo, nam je pravzaprav v dokaz svoje suverenosti prinesla na festivalski oder edina med domačimi baletnimi družinami koreografijo tujega koreografskega gosta. Francozinje Françoise Adret.
Spečo lepotico ljubljanskega baletnega ansambla. Trnuljčico, ki je nastala v naši domači hiši. Vendar po informacijah, ki nam jih je posredovala festivalska pisarna, na to ni pristala operna direkcija. In če stvari pretehtamo, nam je žal. Ne le zato, ker je naš zatirani baletni ansambel edini, kljub temu, da je domačin stopil na festivalski oder samo enkrat; ampak še bolj zato, ker bi naši Trnuljčici široki in razprostrti odrski prostor koristil za prečiščenje neprečiščenih problemov in bi lahko dobili spet polnovreden repertoarni balet; pa tudi Križankam in prebujanja nacionalnosti festivalskemu karakterju bi bolje služila.
Pravzaprav je festivalsko vodstvo želelo na oder v Križankah priklicati z abonmajsko politiko uspavano Spečo lepotico, vendar njegova zasnova, ki je spektakularna, šegavo razigrana in v zavestnih nasprotjih oblikovana, bolje služila.
Trnuljčica je celovečerni balet, ki mu je za scenarijsko zgodbo služila znana francoska pripovedka o Speči lepotici; vsebina, ki je to bajko ponesla preko sveta in ji v vsakem krogu ustvarila svojo varianto, je večna pravica o boju med pomladjo in zimo v naravi. Glasbeno podlago ji je oblikoval Čajkovski. S svetovljansko romantično zanesenostjo po nezanesenih receptih koreografske zasnove in naročilu že starega francosko-ruskega koreografa svetovnega pomena in pol stoletja trajajoče baletne avtarkične oblasti na petrograjskem baletnem podiju stare carske Rusije, Mariusa Petipa. Oblike prve sheme je baletu določal vis-a-vis petrograjskega carskega baleta carski vsemogočni loži.
Shema je bila torej grajena celovečerno; vendar sestavljena iz različnih koreografsko oblikovnih prvin: tako da je konec koncev celovečerni balet razpadel v štiri raznorodne kratke balete s skupno storijo v nadaljevanjih.
Baročni nastavek: romantika ali empir v prehodu in rokoko za dogajanje, ki sledi stoletnemu spanju princese. Za zaključek parada ljudskih pravljic, ki naj bi v divertissementu približale čas romantičnega osveščanja in prebujanja nacionalnosti v Evropi.
Zagrebška koreografija Trnuljčice je namreč za monumentalne proporce Križank pretiha; subtilna in uglašena na občutljivo elegantni register francoskega esprita, je za tri in polurni časovni obseg manj efektna; zato tudi nekoliko predolga in utrudljiva.
Koreografija Trnuljčice, ki nam jo je zagrebški baletni ansambel predstavil kot svoj celovečerni doprinos bienalu, je delo Francozinje Françoise Adret, ki je dovolj pogostna koreografska gostja zagrebškega baletnega ansambla. Po svojem umetniškem izhodišču učenka koreografa Lifarja; po estetskem principu zanimiva zastopnica dosti širokega razpona v uporabi plesno-baletnih možnosti in nasprotnica vnašanja jazzovskih elementov v klasično baletno oblikovanje. Stoodstotno francoska občutljivost za estetsko pretanjenost, ki je za njene nekoliko žensko obarvane koreografske pristope značilna, je prevrednotila njeno koreografijo slavnostnega baleta v nastrojenjsko bajko melanholičnega večera; bolj gotsko kot baročno in rokokojsko, izven dosega humorja, spektakularnosti, virtuoznosti ali akrobatike.
Potek koreografije, ki žubori kot potoček, brez razburjenj in preko zglajenih nasprotij, ujame celo bravurozne pasaže v svoj tihi tok. Elegantna subtilnost, ki povezuje nasprotujoče si koreografske, stilne in časovno značilne principe v skupno plesno poigravanje in strukturiranje, seveda ne zdrži ure trajajočega pripovedovanja. Zato končni solistični baletni divertissement pravzaprav utone v nekoliko otopelo sprejemljivost publike, ki pogleduje na ure in izhod.
V izvajalskem poteku smo odkrili, da je zagrebški baletni ansambel po splošnem plesno baletnem standardu uglašen, kultiviran in kvaliteten; nima pa v tem večeru posebnih solističnih dosežkov, razen v kreaciji plesalca Damira Novaka, ki nas je obiskal izven programskih napovedi in predstavlja v našem baletnem svetu posebno kategorijo.
Seveda nas zelo zanima drugi baletni večer, ki obeta domače koreografe in več krajših baletnih del, ki navadno z več zornih kotov bolje odkrivajo panoramo baletnega ustvarjanja po koreografski in izvajalski strani.
MARIJA VOGELNIKOVA
ZAGREBŠKA TRNULJČICA
Predsinočnjim je na festivalskem odru v Križankah nastopil baletni ansambel Hrvaškega narodnega gledališča iz Zagreba z delom iz klasičnega baletnega repertoarja, s »Trnuljčico, P. I. Čaj-
Ta članek še ni bil pregledan.
- Producenti
- SNG Opera in balet Ljubljana
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1966-07-6301-6400_6404-6406