V znamenju domače ustvarjalnosti
Marija Vogelnikova, Delo, 8. 7. 1966
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Baletni bienale
V znamenju domače ustvarjalnosti
Drugi večer gostovanja zagrebškega baletnega ansambla je zbral v avditorij izjemno skromno število izjemno hvaležne publike, ki je očitno skušala s podvojenim ploskanjem nadomestiti navdušenje tistih, ki jih ni bilo.
Razmišljam o tej skromni udeležbi in skoraj ne najdem druge razlage, kot da smo Ljubljančani, splašeni zaradi izkušenj preteklih let, ko je vsaka dežna kaplja padla naravnost na naš sedež; ko se je mraz takole ob desetih neovirano priplazil z Barja čez Trnovske vrtove in zelenjavnike in nas premrazil do kosti. Medtem pa so Križanke dobile streho, ki ne samo, da nas brani pred dežjem in varuje sedeže pred vlago; tudi mraz zadržuje in akustiko varuje pred odprtim nebom.
Predsinočnjim je bilo pod novo streho v čudoviti dvorani na prostem, ki nam jo lahko vsi zavidajo, prijetno in ravno toliko toplo, da smo se oddahnili in ohladili in nadihali po zaparah dneva.
Vibracije ob glasbi mladega hrvaškega komponista Pavla Dešpalja se naslanjajo na staro indijansko ljubezensko poezijo. Za koreografa pomeni to priliko za sprehod skozi vtise, ki jih je ob svojem evropskem gostovanju zapustila pri nas ameriška plesalka in umetnica Marta Graham s svojim plesnim kodeksom, ki izvira iz indijanske prakulture. Torej iskanje novih plesnih možnosti za izražanje novih doživetij. Pot je dolga in prehojena šele napol. Plesne prvine še niso prisvojene in ostajajo zaenkrat na ravni pripovednosti. Nasprotja, ki se porajajo med oglatostjo indijanskega pogrebnega obreda in naturalizmom pantomime obupanega ljubimca, so zaenkrat raznorodna. Lep in mestoma izredno veličasten je breztelesni privid mrtve deklice.
Drugi obisk je potekal v znamenju domače hrvaške ustvarjalnosti; koreografske in glasbene. Dolga leta tujih koreografskih gostovanj, ki so bila navada in vodilo zagrebškega baletnega življenja in so prevrednotila ansambel iz soustvarjalnega v poustvarjalno izvajalsko telo, so nam doslej na baletni bienalski podij prinašala pretežno zunaj ansambla nastala dela, in je to, kolikor vem, prvi dosledno domači bienalski baletni večer zagrebške baletne družine.
Zagrebški ansambel se s tem pridružuje ljubljanskemu, ki je prav tako pripravil in predstavil publiki domačo ustvarjalnost.
Večer je bil sestavljen iz štirih krajših baletnih del, ki so pestro raznorodna predstavila široki razpon zagrebškega izvajalskega telesa; medtem ko sta koreografa in scenarista skozi večer ista, namreč plesalka in koreografinja Sonja Kastel in plesalka in koreografinja Nevenka Bidjin. Obe umetnici skupaj predstavljata tudi novi direktorij in vodstvo baletnega ansambla.
Za koreografski pristop tako Sonje Kastlove kot Nevenke Bidjin je značilno, da se pojavlja po intenzivni in zelo uspešni plesno izvajalski karieri in ne kot apriorna umetniška potreba in prvobitni impulz. Verjetno je to razlog, da so koreografsko oblikovalna prizadevanja bolj ali manj ilustrativnega karakterja, ki ne preraste v absolutnost plesnega fenomena. V ilustrativnem žanru pa je njun delež soliden, pripovedno inventiven in pasionirano angažiran; plesno tehnično iznajdljiv in izvajalsko skrben.
Simfonija in Re ob glasbi Dubrovčana iz osemnajstega stoletja Luke Sorkovića je grajena kot brezvsebinska dekorativna plesnotehnična igra, ki je bolj akademska kot neoklasicistična, ker gibanje ilustrativno sledi glasbi in njeni časovni porazdelitvi brez vizualnega preoblikovanja in soustvarjanja. Ples je ugodno razprostrt po odru in dinamika je prijetno tekoča brez zastojev.
Mislim, da ta vizija in njen način predstavljata absolutno vrednost in odkritje nove oblike za našo plesno govorico; doprinos zagrebškega koreografskega oblikovanja našemu plesnemu iskanju.
Poslednja vloga ob glasbi mladega hrvaškega komponista Igorja Kuljeriča je verjetno med vsemi koreografijami večera najbolj izpovedna; pa tudi najbolj nedorečena. Plesno konstruirani lik starajočega se igralca, ki ga kreira naš dobri in cenjeni znanec iz zagrebškega baleta Miljenko Vikić (Čudežni mandarin, Marko v Vragu na vasi), ne najde svoji psihološko zastavljeni rastoči neuravnovešenosti ustrezne plesne rasti; zato jo zapira v poze in neposredno realistično kontaktiranje s publiko in okolico. Nasprotno je dinamika okolja in surrealističnih ansambelskih intervencij dosti živa; manjka ji zaostrenih grotesknih potez.
Dubrovniške skice, ki ob glasbeni kompoziciji hrvaškega komponista Bruna Bjelinskega zaključujejo večer, so nepretenciozna vedre, razgibane in pestre, pretkane s svežim humorjem in posmehljivostjo. Za svojo repertoarno trajnost bi potrebovale nekoliko več lokalnega kolorita in ljudskosti.
V izvajalskem pogledu nam je pestro razprti večer predstavil zelo širok razpon plesnih kvalitet ansambla, ki je discipliniran in živ, vplesan in stilno občutljiv.
Medtem, ko si rečemo, da nas zanima, kakšna bo nadaljnja pot zdaj osamosvojenega baletnega telesa, pomislimo že istočasno na vest, da prideta za prihodnjo sezono dva sovjetska plesna pedagoga iz moskovskega Boljšoj teatra dvigat plesnotehnično raven in zmogljivost ansambla. In pomislimo na našo odrinjenost, ki se zadovolji z dvema tednoma plesno-baletnega pouka baletnega pedagoga, ki se slučajno oziroma neslučajno te dni mudi v Ljubljani zaradi našega Baletnega bienala. Pomislimo na zahteve in predloge in prošnje in dokazovanja, ki tečejo na vseh mogočih relacijah iz sredine našega baletnega ansambla do instanc, ki odločajo; na potrebo po baletnem pedagogu, ki je našemu baletnemu življenju in specifični preteklosti v vsem jugoslovanskem prostoru najpotrebnejši. Pomislimo na to, kako so vse te zahteve in predlogi in potrebe tonile, kako tonejo...
MARIJA VOGELNIKOVA
Ta članek še ni bil pregledan.
- Producenti
- Zagrebški plesni ansambel
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1966-07-6301-6400_6409