Baletní bienale
Marija Vogelnikova, Delo, 9. 7. 1966
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Baletní bienale
Zelena miza Kurta Joosa
Nizozemski nacionalni balet iz Amsterdama je letos drugič gost našega festivalskega odra in Baletnega bienala. Z novim programom dveh različnih večerov in s koreografijo Kurta Joosa Zelena miza, ki se ponavlja kot višek in zaključek prve in druge predstave.
Zanimiva baletna družina. Ena največjih v svetovnih proporcih iz ene izmed majhnih evropskih držav. Proti evropskim navadam brez lastnega gledališkega poslopja in brez lastnega orkestra. Ima svojo plesno vodstvo pa svoje muzikalno vodstvo in dirigente. Gostuje doma in po svetu, po tujih gledaliških odrih s tujimi orkestri ali ob posneti oziroma, kot pravimo, konzervirani glasbi.
Tudi v Križankah smo gledali balet ob posneti glasbi in zatemnjeni orkestrski volbini; in smo ugotavljali, da reprezentativnosti predstave to ni škodilo.
Repertoarno je amsterdamski baletni ansambel (ki je toliko številen, da obsega dve vzporedni skupini, ki istočasno nastopata na različnih krajih ali festivalih s festivali tako obogatenega sveta) nekakšna galerija baletnega oblikovanja in ustvarjanja vsega sveta v sodobnem času. Mogoče zaradi tega nekoliko trpi intenziteta lastnega ustvarjanja in ansambel izgublja svoj nacionalni ton in izraz, ki naj bi potencialno pomenil bogatitev svetovnega ustvarjanja.
Vendar lahko odkrivamo med ustvarjalci repertoarja iz vsega sveta tudi zanimivo oblikovanje nizozemskega mladega koreografa Rudija van Datziga, ki nas je pred dvema letoma obiskal s svojo sodobno oblikovano Džunglo; letos pa bomo videli njegov Nocturno.
Vodstvo velike baletne kompanije je v rokah plesalke Sonje Gaskell, ki je po rodu iz Kijeva, izhaja iz plesne tradicije Diagileva, po generaciji pa je vezana med koreografske velikane Balanchina, Landra, Ashtona, Lifarja in dr.
Pod našo festivalsko streho, pod katero je dež ustvarjal posebno svečano razpoloženje, je amsterdamski balet prvi večer prinesel štiri baletna dela; tri kot celoto prvega dela in samostojno, s posebnim poudarkom Zeleno mizo kot drugi del.
Dessins pour les six, tudi Designs with Strings imenovani balet ob Čajkovskega glasbeni kompoziciji (Trio in a-minor) je do danes najbolj cenjeno in repertoarno priznano delo ameriškega koreografa Johna Tarasa. Nastal je kmalu po drugi svetovni vojni (1948. l.) in je menda kot reakcija na vse hudo nadahnjen z mehko erotično melanholijo, ki se pretaka skozi skulpturalno pletenje elegantno razgibanega prostora v svežo romantiko plesa. Baletni ansambel nosi ples z veliko zaverovanostjo v svoje poslanstvo; toplo, z močnim stikom s publiko in brez pozerstva prostodušno.
Plesnotehnično odkrivamo od prvega koraka večjo pozornost do estetske linije kot akrobatske bravuroznosti. Čeprav tudi te ne manjka. Posvečen ji je drugi balet, namreč Pas de deux romantique (Rossini), delo angleškega koreografa Jacka Carterja, ki je bolj znan kot plesalec; njegovo koreografijo o začaranem fantu, ki je pravzaprav največji koreografski uspeh umetnika, pa smo v Ljubljani celo videli v izvedbi londonskega Festival Baleta pred desetimi leti. Balet je romantičen po naslovu, po značaju pa je bravurozna klasicistična parada zlasti plesalčevih zmogljivosti. Kaj bi, ploskali smo. Dovolj je samo, da je bila izvedba nad bravurami prisrčna, radostno neposredna in plesnotehnično na višini.
Etudes, ena izmed koreografskih mojstrovin znanega danskega koreografa Haralda Landera, so oblikovane ob klavirskih, vsakemu glasbenemu šolarju znanih etudah Czernyja (aranžiral jih je Knudage Riisager in so navedbe v bienalskem katalogu netočne in pomešane med seboj, ker navajajo Landera za komponista in Riisagera za koreografa). Izjemna koreografska suverenost, ki često uporabljeni motiv pogleda v baletni studio od prvih ogrevalnih vaj do predstave spreminja v edinstveno celoto, rastočo iz majhnega v največje z zrelim oblikovanjem vizualnih nians in prostora, grupacij in linij v plesno trajanje, ki se razvija pred nami in nas nosi in tudi navduši. Izvajalci plešejo zanesljivo, izredno zavzeto in z neko toplino.
La table verte – Zelena miza je koreografija posebne kategorije. Ima svojo veličastno zgodovino in sedanjost.
Nastala je leta 1932, se pravi leto pred Hitlerjevim prevzemom oblasti; nastala je v Nemčiji, v Essenu, v tako imenovani Folkvang plesni šoli. Ustvaril jo je Kurt Joos, ustanovitelj te nemške moderne baletne šole. V naletu je zavzela svet in istega leta osvojila prvo pariško nagrado za koreografijo. Odprla je vrata Joosovemu baletnemu ekspresionizmu v veliki svet in do danes veljajo besede vrste baletnih kritikov, da Joosu ne bi bilo treba ustvariti ničesar drugega za trajno mesto med koreografskimi ustvarjalci, ki so pomembni za vse čase.
Po prihodu nacizma na oblast je Kurt Joos s svojo baletno skupino in Zeleno mizo zapustil Nemčijo in se naselil v Angliji; potem se je napotil v Ameriko in jo prepotoval po dolgem in počez in je postal plesni nomad. Njegova Zelena miza pa simbol, ki je prekrižaril svet. Po vojni se je vrnil v Essen; obnovil je s svojo obnovljeno skupino tudi Zeleno mizo, ki je bila izključna repertoarna last skupine.
Zadnje čase, ko postaja vojna spet naša vsakdanjost, je Kurt Joos razsejal svoj strahotni in pretresljivi Mrtvaški ples po svetu in ga prepustil baletnim ansamblom Evrope in Amerike; med drugimi ga je sprejel v svoj reprezentativni repertoar Amsterdamski balet. Naše Križanke in naš Baletni bienale imata čas, biti njegov gostitelj.
Edina točka repertoarja, ki se ponavlja; še enkrat ga bomo videli. Prvi večer pa mu je publika ploskala toliko časa in tako zavzeto in prepričano, da je človek komaj verjel, da dlani toliko zdržijo.
MARIJA VOGELNIKOVA
Ta članek še ni bil pregledan.
- Osebe
- Knudage Riisager Kurt Jooss
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1966-07-6301-6400_6424