Baletni bienale mimo propozicij
Marija Vogelnjikova, Delo, 13. 7. 1966
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Baletni bienale
Mimo propozicij
Res je, naš Baletni bienale do danes še nima izdelanih propozicij, po katerih bi lahko dajali okvire njegovim prireditvam in postavljali normative za ansamble, ki prihajajo; za shemo predstav, ki se vrstijo.
Kljub temu se te propozicije iz leta v leto oblikujejo, postajajo otipljive in se čistijo. Pletejo okvir, ki zajema vase del plesnih manifestacij in se zaokrožuje proti drugim.
Ko obiskujemo bienalske večere, pričakujemo baletno poklicnost; plesno koreografsko oblikovalno izhodišče in kvalitetno raven, ki je nad določenim povprečjem. Če se razgledamo po letošnjem programu, ki nam ga je vodstvo festivala pripravilo, in po tistem delu, ki je doslej minil, smo zadovoljni. Tako poklicnost kot kvalitativna prizadevanja, vse je dosti visoko nivelirano; posamezni obiski baletnih ansamblov so vrhunski.
Med programskim postopkom in propozicijami se sicer pretikajo nejasnosti s tako imenovanim eksperimentalnim delom, ki sega na tako imenovano šolsko in amatersko področje, o katerem se bo treba pogovoriti; vendar gre pri tem za vzporedno zastavljen program, ki teče v Viteški dvorani in nima večjih ali kakorkoli reprezentativnih pretenzij. In ne nazadnje, gre za resno hotenje, ki želi s soočenjem s publiko ugotoviti mesto, ki mu gre, in položaj, ki ga v tem času krije in dosega.
Obisk Akademskega gledališča plesa iz Prage s programsko temo jazz-balet in jazz-kvartet pomeni v celoti četrtega Baletnega bienala korak vstran mimo doslej oblikovanih bienalskih propozicij in mimo ravni, ki jo zahtevamo. Če dodam, da smo od češkega ansambla zelo veliko pričakovali, ker se nam zdi, da se tam tradicija predvojnega satiričnega gledališča in sedanje gibanje, ki ga odkrivamo v češkem filmu, lahko povežeta v izjemno svežo kvaliteto, smo povedali, zakaj nas je s svojim nastopom več kot razočaral.
Namesto ansambla, ki bi prinesel k nam bodi profesionalnost akademskega baleta, bodi svežost jazz-satire, bodi pantomimsko iskrivost, smo se srečali s šestimi plesalci amaterske plesne ravni, ki skušajo namesto sebe in svojega plesno doživetega ter ustvarjalne iskre bogatega sveta pokazati, da so nekoč nekje slišali o Jeromu Robbinsu in da so tudi oni sposobni za take jazzovske podvige, tudi oni in tako dalje.
Program je bil sestavljen iz nečesa v plesnih sredstvih siromašnega, v plesnem temperamentu medlega, v plesni vsebini monotonega; večji del pa je zavzemal glasbeni del; jazzovski ansambel je menda skušal imponirati s fortissimi, ki so parali in trgali bobenčke, da smo bežali iz akustične dvorane.
Seveda za to nekdo odgovarja. Mislim, da pomeni to korak vstran, in mislim, da si česa takega nikoli več ne smemo privoščiti; niti dopustiti.
Da dodam. Če bi ta ansambel posredoval karkoli doživetega, eksperimentalno novega, razburljivega, karkoli, kar bi pomenilo odnos do kvalitete bodi v sozvočju, bodi v protizvočju, bi imel pravico do bienalske legitimacije. Če gre pa res samo zato, da pride skupina na počitnice, če gre za brezkrvno hotenje posnemati in nič več, potem je stvar drugačna.
In dodam, da bo treba vedeti, kakšne skupine prihajajo. Ne pozabimo, da bo imel naš bienale prihodnje leto že svoj mali praznik — peti po vrsti bo.
MARIJA VOGELNIKOVA
DELO 13. VII. 66.
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Refleksija in publicistika Festivali Ples
- Osebe
- Marija Vogelnik
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1966-07-6301-6400_6437