Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

O Bručijevi in Casellovi glasbi

M. Gabrijelčič, Delo, 14. 7. 1966

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
O Bručijevi in Casellovi glasbi Spored: Rudolf Bruči Demon zlata; Alfred Casella - Vrč (La giara). Obe pri nas prvič izvajani deli kažeta po načinu naslonitve muzikalnega toka skladbe na vsebino baleta, še bolj pa v izpeljavi zadanega muzikalnega vzdušja, različen pristop avtorjev. Težko je presoditi, do kakšne mere sta se ujeli literarno vsebinski predlogi in glasba, saj zvoku — abstraktnemu izhodišču glasbenega jezika — ni mogoče vnaprej pripisati določene vsebinske karakteristike. Šele v celotno zvočno arhitektoniko skladbe ujeti člen — tema, motiv obdan z drugimi členi, ki mu stojijo za kontrast, nadalje razvoj glasbene »ideje« v kakršnikoli obliki (tematična obdelava), ustvarjajo pogoje za tako imenovano osvetlitev karakterja člena ter celotnega vzdušja dela. po glasbenih zakonitostih in hotenem karakterju. Možnosti ustvarjalčevega pristopa se torej kažejo od dekorativne, formalno razdrobljene, pa do arhitektonsko strnjene forme. Seveda pa je nesporno dejstvo, da katerakoli od navedenih možnosti, oziroma načinov, sama po sebi ni boljša ali slabša, posebno pa v primeru, ko gre za sožitje baletom. Kvaliteto dela postavi šele ustvarjalčeva sila, ki je zmožna ustvariti psihološko prepričevalne, v času potekajoče zvočne podobe. Navedimo nekaj načinov vezave glasbe z literarno vsebino: glasba je lahko ilustrativna podpora tekstovnemu dogajanju; lahko živi v samostojni muzikalni formi, obenem pa sledi literarni vsebini; ali pa se popolnoma v glasbeno formo zajeto vsebinsko jedro teksta razpleta ipd. Tak način gradnje je po asociativni zvezi, ki nastane med zvokom in situacijo na odru, dokaj ilustrativen, konkreten, pa tudi naiven. Delu zmanjšuje napetost, ga drobi ter pusti na ravni boljše scenske glasbe. Rudolf Bruči je le malo znan ustvarjalec. Naša radovednost je bila zato toliko večja. Ob poslušanju njegovega Demona pa se nam je zastavilo vprašanje, ali se ni morda pri uporabi glasbenih sredstev (instrumentacija, uvodni ritem), zgradbi dela in zvočno psiholoških momentih (violinski solo pred koncem skladbe) zgledoval pri našem simfonično-koreografskem delu »Obrežje plesalk«. Seveda pa vpleta Rudi Bruči v delo na posameznih mestih zelo heterogene elemente: plesno glasbo, folklorne ritme, »zvočne krike« iz sodobnih avantgardnih del. Casellov »Vrč« sodi med njegova najboljša in poznana dela (nastal 1924). Formalno je grajen iz zaključenih členov, ki se med seboj prelivajo in tako ustvarjajo občutje gladkega, tekočega glasbenega poteka. Instrumentacijsko prozorno pisano z ustrezajočimi motivi nevsiljivo vklene v atmosfero sicilijanskega življenja (vsebina baleta). Le malo je del v glasbeni literaturi, ki bi tako prepričevalno ustvarila in obdržala neobteženo in vedro vzdušje. Še drobna posebnost te baletne glasbe je ta, da v čisto instrumentalno delo vplete tenorski solo s pesmijo o ugrabljenem dekletu. V izvedbi baleta Srbskega narodnega gledališča iz Novega Sada je motilo in celo bremenilo to z velikim znanjem in okusom pisano delo nepotrebno ropotanje plesalcev s tamburini. M. GABRIJELČIČ

Ta članek še ni bil pregledan.

Oznaka arhivskega gradiva
1966-07-6301-6400_6443
Javi napako na oder@slogi.si.