Festival brez zadnjega poglavja
Stanka Godnič, Delo, 20. 7. 1966
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Festival brez zadnjega poglavja
OD NAŠE POROČEVALKE
XV. mednarodni filmski festival se je končal. Kar nekam vlekli so se zadnji dnevi in na festivalske spremljevalce je legla utrujenost. Kot da bi komaj čakali konec. Pa vendar se razhajamo z občutkom, da odhajamo prezgodaj, da se festival pravzaprav še ne bi smel izteči, preden nam ne bi napisal na platno svojega zadnjega poglavja, tistega, ki bi pomenil nedvomni najvišji vzpon in predstavil najboljši film med nekaterimi dobrimi, več zadovoljivimi in še številnejšimi povprečnimi deli letošnje tekmovalne sekcije. Vse do konca takšnega filma nismo dočakali, in zato je skoraj nemogoče razporediti uspeh ali neuspeh posameznih del v pravilno kvalitetno zaporedje, čeprav v njem lahko postavimo na zgornjih mest naš film »Tri«. Tako stanje seveda ne pomaga oblikovati prazničnega razvnetega razpoloženja, v kakršnem bi se morale končati mednarodne filmske manifestacije. Razhajamo se pač s trdnim upanjem, da bo čez dve leti zagotovo še bolje, saj navsezadnje festival kot filmski organizem ni kriv, da je njegova temperatura nižja od toplote karlovarskih zdravilnih vrelcev.
Takole so šli tekmovalni filmi mimo nas:
»Hamida« ali začetek tunizijskega igranega filma. Tunizijski film si je izbral zanesljivo pot sodelovanja s filmsko bolj izkušenimi državami. »Hamida« je koprodukcija, režiral pa ga je mladi Francos Jean Michaud-Mailland. Film je izrazito družbeno angažiran s prikazovanjem socialnih in nacionalnih kontrastov Tunizije v letu 1950, ki jih malce sentimentalno simbolizira otožna zgodba o prijateljstvu dveh otrok, vnuka francoskega veleposestnika in domačina, ubogega pastirčka. Filmska slika je lepa, polna začudenja in občudovanja pejsaža ter etnografskih posebnosti dežele, gledane z očmi naklonjenega izobraženega tujca.
»Birokratova smrt« ali sveža filmska sapica s Kube. Pravzaprav presenečenje, kakršnih je bil letošnji festival skop. Kajti »Birokratova smrt« je zanimivo, svojsko delo, ki spaja tradicijo klasične ameriške komedije iz nemega obdobja s sodobnim duhom črnega humorja ter oblikuje nevsiljivo, udarno in zabavno agitko proti birokraciji. Preprosta filmska zgodba niti ljubezenskih motivov ni v njej — je polna satirično veselih peripetij o zaslužnem pokojniku, ki so ga pokopali z delavsko knjižico vred, brez nje pa vdova ne more dobiti pokojnine, kajti duplikat izdajo samo osebi, ki je lastnik knjižice. Ekshumirati pa pokojnika ni mogoče, preden ne mineta dve leti, itd. itd. Z učinkovitimi filmskimi sredstvi je groteskno pretirana in osmešena birokratska cokla mlade države.
»Mladi Cassidy« ali spodbuden začetek in žalosten preobrat. Angleški konkurenčni film o mladosti irskega pisatelja in dramatika Johna Cassidyja je zrežiral Jack Ceardiss, zastavil zelo dobro z avtentičnim posredovanjem prizorov iz irske vstaje 1916. leta, potem pa popustil sladkobni ameriški biografski šabloni in razvodenil film, ki je napovedoval pravo krepko irsko filmsko pijačo. Škoda!
»Nebeška palača« s podnaslovom »Življenje in smrt indijskega kneza« ali namenski film s prosvetiteljskimi težnjami. Lahko bi rekli indijski film s tezo in z vsemi lastnostmi tradicionalne povprečne indijske proizvodnje, sodobnega zahodnega gledalca bolj motijo, kot pa zanimajo. Pouk filma se glasi: kaste so zadeva včerajšnjega dneva, v sodobni Indiji so vsi ljudje enaki, veljajo toliko, kolikor veljata njihov značaj in delo, slovo od bleščeče aristokratske tradicije je otoženo, a neizbežno. Lepo je avtentično okolje dvorca v Hajdarabadu, ljubezen je sentimentalna, igra je teatralno poudarjena, film je predolg.
»Zbudi se in ubijaj« oziroma prispevek italijanske filmske industrije. V tem filmu režiserja Lizzanija je poudarek na industriji, na dovršenem obvladanju filmske obrti, ki spretno in v okusni dekoraciji druži prvine ljubezenskega in pustolovskega filma, s primesmi psihološke drame, katere pa v dani zasedbi, v danem obdobju s povsem sodobnim, duhom črnega humorja ter oblikuje nevsiljivo, udarno in zabavno agitko proti birokraciji. Preprosta filmska zgodba niti ljubezenskih motivov ni v njej — je polna satirično veselih peripetij o zaslužnem pokojniku, ki so ga pokopali z delavsko knjižico vred, brez nje pa vdova ne more dobiti pokojnine, kajti duplikat izdajo samo osebi, ki je lastnik knjižice. Ekshumirati pa pokojnika ni mogoče, preden ne mineta dve leti, itd. itd. Z učinkovitimi filmskimi sredstvi je groteskno pretirana in osmešena birokratska cokla mlade države.
»Preden mine noč« ali vzorna filmska študija. Film režiserja Petra Solana je branil na festivalu barve slovaške kinematografije. Je preprosto, moderno, izrazito komorno delo, v katerem je režiser zelo dobro rešil nekaj težavnih filmskih nalog, kot so na primer oblikovanje filmske enotnosti kraja, časa in okolja, strnitev mozaične koncepcije v dramaturško celoto, jasno razčlenitev likov in logično zasledovanje njihovega razvoja. Filmske zgodbe pravzaprav ni. Film ima le dolgo vrsto pripovednih in refleksivnih utrinkov. Predstavlja družbo, ki se je po naključju zbrala v baru luksuznega letoviškega hotela in dočakala v njem jutro. Dobrodušni pijanček, vsiljivi pijanec, osladni inozemski zapeljivec, dve uradnici, ki želita na počitnicah zaživeti veliko razkošno življenje, dva mlada fanta s praznimi žepi in širokimi družabnimi nameni — predstavniki tipične barske druščine so filmski junaki. Nikomur se pravzaprav nič ne zgodi, le vsi po vrsti, vsak zase, spoznajo, da je bila iluzija velike, vesele noči kratka in krhka, da ni zmogla prepoditi drobnih in velikih vsakdanjih neudobnosti, zlob in banalnosti. S to preprosto resnico, logiko v filmskem oblikovanju in avtentičnostjo občutja se moramo tudi zadovoljiti, kajti film noče prevzeti naloge glasnika velikih misli in spoznanj.
»Vihar nastaja« ali filmsko idealizirana vietnamska resnica. Severni Vietnam preseneča predvsem z obvladanjem filmske tehnike, s kultivirano estetsko sliko. Zgodba je seveda agitacijska. O bratu in sestri govori, ki sta na dveh straneh južno vietnamske revolucionarne fronte: ona je pripadnica osvobodilnega gibanja, on oficir saigonske armade, ki počasi spoznava, da si je izbral napačne ideale in zgrešeno pot. Idealizacija likov in naivnost v prikazovanju dramatičnega oziroma idejnega konflikta sta razumljivi pomanjkljivosti sleherne agitke. Toda če vsak dan v časopisu preberemo vsaj naslove, razumemo, zakaj morajo nastati taki filmi in zakaj imajo lahko svoje kvalitativno skromnejše, a vidno mesto in glasno besedo tudi na mednarodnih filmskih srečanjih.
S tem naštevanjem uradnih filmov pa zgodba o letošnjih Karlovih Varih še ni končana, kajti izven konkurence je prišel na festival Alain Resnais in predstavil svoj film »Vojna je končana«. To je film, ki mu niso dali vizuma za uradno sekcijo Cannesa, pa je tam vseeno zbudil največjo pozornost. Bila je zaslužena. Dognano, lepo, intenzivno razmišljujoče in tenkočutno Resnaisovo delo je najboljše, kar smo videli letos v Karlovih Varih.
»Vojna je končana« je film o treh dnevih življenja španskega revolucionarja-emigranta, film o njegovi revolucionarni krizi, ljubezni, osamljenosti in spoznanju, ki ga drugi ne morejo ali nočejo razumeti, da Španija niso le sanje iz leta 1936, temveč resnica iz leta 1965. Kako naj Diego, ilegalec, ki odhaja v Španijo izvrševat nalogo revolucionarnega vodstva, to dopove ljudem, ki hočejo še trideseto leto usmerjati revolucionarno delo iz svojih emigrantskih meščanskih stanovanj? Kako naj svojo skepso in učinkovitost mladostne zaletave vneme razloži mladi generaciji? In vendar kako naj odneha kot utrujen popotnik in si vzame čas za osebno srečo, ko pa ima že precej let in en sam poklic: revolucionar je.
Trezno, trpno Resnaisovo razmišljanje je požlahtnjeno z odlično filmsko dramaturgijo, z gibko funkcionalnostjo in lirizmom kamere, z dovršeno igro Yvesa Montanda in Ingrid Thulin. Resnaisov film je iz enega kosa izklesana mojstrovina.
STANKA GODNIČ
Karlovi Vari 1966
Delo 20.07.
Ta članek še ni bil pregledan.
- Osebe
- Carlos Luis Gazzaniga
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1966-07-6401-6500_6487