Jurčič in njegov roman 'Deseti brat'
Dr. Bratko Kreft, Dolenjski list, 21. 7. 1966
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Dr. Bratko Kreft:
Jurčič in njegov
roman Deseti brat
Vse, kar je v tem romanu, pa živi v njem in iz njega po ustvarjalni, pristno zanosni in idealizma polni sili dvaindvajsetletnega Jurčiča, mladega kmečkega intelektualca, ki je doživljal takrat kot bivši domači učitelj na gradu Kravjaku svoje wertherske bolečine, ker se je zaljubil v tujo grajsko gospodično. Med njima sta bila dva prepada: nacionalni in socialni. V opisu razmerja svojega avtoportreta Kvasa do grajske Manice je nacionalno nasprotje izpustil, saj je okolje pri graščaku Benjaminu in dr. Kavesu-Piškavu tudi slovensko. Zato prvi slovenski roman ni nacionalno obrambeno delo v običajnem smislu, čeprav so se tudi takrat bile hude bitke z germanizatoričnimi silami in tendencami v državi prevladujoče družbe. Zato je tudi ta stran romana umetniško in kulturno-politično zelo značilna, saj je izraz nacionalne samozavesti mladega Jurčiča, ki kljub državno-politični nesamostojnosti doživlja slovenstvo kot samostojno družbeno-nacionalno skupnost vseh razredov in slojev. V romanu ne zabriše vseh razrednih in socialnih nasprotij, marveč jih le omili oziroma v razmerju Kvas-Manica spelje dovolj prepričljivo celo do srečnega konca, kakor so to delali že nekateri angleški in francoski meščanski pisatelji 18. stoletja v svojih sicer ganljivih, vendar hkrati in prav s tem meščanski humanizem zbujajočih romanih. Svoj umetniški in človeški višek so pozneje dosegli romani in povesti te zvrsti v Angliji z deli Charlesa Dickensa, v Franciji pa z deli Victora Hugoja in George Sandove, čeprav je v njih močan tudi že socialno-kritični protest, vendar bolj etičen kakor socialno-razreden.
Iz navedenih razlogov se je Jurčič omejil na socialno nasprotje, ki pa ga zoper prvotni načrt v smislu avtorjevega idealizma na koncu njegov junak premaga, ker si med drugim z dokončanimi študijami in doktorskim klobukom pribori enakovreden položaj v družbi graščaka Benjamina in drugih. Mlademu Jurčiču se to ni posrečilo, saj je ostala njegova ljubezen do nemške grajske gospodične Ottove neuslišana. Srečni konec romana je pogojen v dveh vzrokih, ki segata oba globoko v notranjost mladega Jurčiča: zaljubljenec Jurčič si je želel srečen konec, in če ga ni mogel doživeti v življenju, ga je skušal sebi in bralcem pričarati vsaj v romanu. Drugi vzrok pa je njegov takratni mladostni nacionalno-etični idealizem: gotovo je bil prepričan, da v slovenskem okolju Kvas more in mora doseči svoj smoter.
Za slednjo osebo v romanu od Krjavlja do graščaka je imel Jurčič živ model pred seboj. Večino je celo osebno poznal in jih kot pisatelj portretiral tako živo, kakor so svoje modele s čopičem upodabljali slikarji Langus, Stroj in Tominc. Jurčič je prav po zolajevsko zbiral gradivo za svoj roman. Pozorno in strastno je opazoval in študiral ljudi, da so bili nekateri zaradi tega celo rezervirani do njega in se mu niso upali razodeti se, ker so se bali, da jih bo izkoristil za modele. Fran Levec poroča: »Toda njemu (Jučiču) se posebno v svojih privatnih zadevah ne morem tako odkriti kakor Golobu (Stritarju). Če z njim (z Jurčičem namreč, op. K. B.) govorim, se mi zdi, kakor bi vedno človeka študiral. Kje bi tega uporabil? Kako bi ga narisal? Ali bi ga ubil ali bi mu dal srečen konec?<<
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Dramatika
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1966-07-6401-6500_6490