Razsodišča v škripcih
L. Smasek, Večer, 23. 7. 1966
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Razsodišča v škripcih
Kratek pregled najpogostejših težav, s katerimi se srečujejo ocenjevalci in ocenjevanci najrazličnejših naših tekmovanj in natečajev
Do predlanskim oziroma lani smo preklinjali (delamo pa to še danes in verjetno ne bomo prenehali niti jutri) tako imenovani »republiški ključ«, s katerim so se bolj ali manj odpirala in zapirala vrata vseh splošnojugoslovanskih natečajev in tekmovanj in festivalov, na katerih so se zbrala kot kandidati dela raznih naših narodnosti, saj je bilo zelo težko nagraditi izključno kakovost, ko pa so se ocenjevalci po nekakšnem tihem »bratskem« dogovoru odločevali za taktiko: vsakomur nekaj, nihče ne sme ostati praznih rok. Ta republiški ključ je naredil (in še dela) ogromno škode. Ne samo s tem, da so dobivala povprečna dela v imenu medrepubliškega miru neupravičena priznanja, marsikaj nagrade vrednega pa je ostalo v senci povprečnega, ne, huje je bilo (in je) to, da so se v naša razmišljanja vrinili neznosni nazori: vsako žirijo (razsodišče) za to ali ono nagrado takoj pregledamo, ali ima člane iz vseh naših republik in ali so v pravilnem številčnem sorazmerju, vsako nagrado imamo za osebno zmago in zaslugo ustreznega nacionalnega člana žirije, v vsakem glasovanju za to ali ono ocenjevano delo vidimo navijanje za lastne barve, ne pa morda priznanje resnični kakovosti. Ta »huje« se je lepo pokazal ob letošnjem jugoslovanskem televizijskem festivalu, ko so poleg uradnega razsodišča krojile usodo tekmujočih oddaj tudi nacionalne porote gledalcev, ki so grozljivo lokalno patriotično in kratkovidno skoraj za vsako resnično kakovost (če ni bila »njihova«) navijale (ne pa ocenjevale) zgolj za svoje oddaje, prezirale pa »tuje«.
Skrhan republiški ključ
Do lani so na naših televizijskih tekmovanjih vrteli vse, kar so posamezni (republiški) studii prijavili, letos pa je bil prvič uveljavljen izbor najboljšega, torej nič več po dve deli oziroma trije prispevki vsakega od studiov, temveč najboljše, ne glede na studijsko oziroma nacionalno pripadnost. Ocenjevalno razsodišče se je najprej, razdeljeno v tri podkomisije, udejstvovalo kot rešeto, izbiralo je, v studiu, iz mnogih za tekmovanje prijavljenih oddaj po tri za vsako kategorijo, teden dni, ena v Zagrebu, druga v Ljubljani, tretja v Beogradu, po končanem »festivalu«, torej tednu dni predvajanja izbranih oddaj v rednem programu, pa se je prvič zbralo kot celota, da bi tajno glasovalo o najboljši oddaji iz vsake kategorije. Tako so bili prisiljeni člani razsodišča, ki so sestavljali glasbene podkomisije, glasovati tudi o dramskih in reportažnih oddajah, kajti vzdržati se glasovanja, je bilo po pravilniku (vidite, tukaj pa je prisoten, v nasprotju s prejšnjim primerom, ko ga ne poznajo) prepovedano. Seveda so morali člani dramske podkomisije glasovati o glasbi in reportaži in dokumentu in »dokumentarci« o drami in glasbi... Ta nesmiselnost pravilnika je silila člane razsodišča ne samo v to, da so glasovali o stvareh, ki so jim strokovno tuje, temveč tudi o oddajah, ki jih niso gledali, recimo zaradi tega, ker na primer kakšne zagrebške oddaje zaradi neurja Beograd sploh ni videl ob določenem času in dnevu, ker si pri najboljši volji nekateri člani niso mogli ogledati vseh tekmujočih oddaj, raztresenih v redni celodnevni televizijski program. Glasovati pa so morali, tako je zahteval pravilnik, in glasovali so na osnovi priporočil posameznih podkomisij ali pa tudi sugestivnejših nasprotnikov teh poluradnih mnenj. In glasovali so tajno, tako je zahteval pravilnik, tajno o stvareh, ki jih nekateri sploh poznali niso. Pa tudi, če bi jih, tajno glasovanje dopušča možnost najrazličnejših mahinacij. Ne trdim, da jih je tokrat tudi omogočilo, vendar so nekateri rezultati celotne komisije v nasprotju s priporočili podkomisij. In to se ne bi smelo zgoditi. Če je pravilnik že omogočil podkomisijam, da so samostojno izbirale festivalske oddaje, tri najboljše oddaje v posamezni kategoriji, tedaj bi jim moral dovoliti tudi samostojen izbor najboljše, ne pa s tem tajnim in (delno) nestrokovnim glasovanjem o vsem omogočiti razna taktiziranja ali vsaj zmotne odločitve.
Razno
Seveda ni to osamljen primer. Vse preveč je nejasnosti, in netočnosti pri tem razsojevalnem in ocenjevalnem poslu, vse preveč možnosti za (upravičene in neupravičene) užaljenosti in prizadetosti, saj generalni direktor Jadran-filma Ivo Vrhovec popolnoma neupravičeno javno dvomi o objektivnosti člana žirije letošnjega puljskega filmskega festivala Vladimirja Pogačića, še preden se je festival sploh začel, saj so nekateri očitali izbiralcem članov za eno od filmskih žirij, da so se odločili tudi za Olivero Marković, ki da je v nerodni situaciji, ker dolgo časa ni dobila nobene filmske vloge v Beogradu, tedaj pa bi jo naj čakalo snemanje v Zagrebu, morebitno njeno glasovanje za dosežke zagrebških filmskih proizvajalcev in proti »beograjskim« filmom bi utegnil zato kdo narobe tolmačiti...
Navajal bi lahko še in še, recimo to, da so včasih v žirijah ljudje, ki ocenjujejo svoje lastne prispevke, toda naj zadostuje že navedeno. Dovolj je zgovorno, da bi, če bo dovolj dobre volje in prizadevnosti, lahko dočakali kolikor toliko urejene, jasne, pravične, le kakovosti in ničemur drugemu služeče odločitve razsodišč.
L. Smasek
»Decentralizacija«?
Priznati je treba, da republiški ključi počasi le izgubljajo tisto veljavo, ki so jo nekoč imeli, da
Če so neobjektivne odločitve teh razsodišč njihovo dejansko prepričanje o vrednosti ocenjevanih del, tedaj nam je odklenkalo, kajti nacionalistično pokvarjenega okusa oziroma merila vrednosti ni več mogoče popraviti, razsodiščno taktiziranje in kompromisarstvo pa bi sčasoma le utegnili iztrebiti.
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Refleksija in publicistika
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1966-07-6401-6500_6506