Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Nočne igre v opuščenem kamnolomu

Janez Kajzer, TT, 25. 7. 1966

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
MENGEŠ: RAZVEDRILO V POLETNIH DNEH NOČNE IGRE V OPUŠČENEM KAMNOLOMU Mengeš ima samo tri tisoč prebivalcev, ima pa svoje poletne igre prav tako kot velika mesta. O mengeških igrah ne pišejo učeni kritiki, zato pa so se zapisale v srca vseh Mengšanov in okoliških prebivalcev. Lani in predlani so Mengšani zaigrali na prostem veliko ljudsko igro »Pod svobodnim soncem«, dramatizacijo znanega Finžgarjevega romana, toda takrat temu še niso rekli »igre«. Letos so osrednji predstavi svojega poletnega kulturnega tedna, uprizoritvi dramatizacije Jurčičevega »Desetega brata«, priključili še večer narodne glasbe in petja in več ponovitev »Desetega brata« in poimenovali vse skupaj »Poletne igre«. »Deseti brat« na prostem. Le po! Toda ne kjerkoli na prostem, ampak v pravem imenitnem naravnem ambientu. Mengeška poletna »dvorana« je v opuščenem kamnolomu. Za »odrom« rastejo smreke in grmovje, visoka skalna stena nekdanjega kamnoloma prispeva odlično akustiko. Tudi šepetanje se sliši v poslednji kotiček. V tej »dvorani« za Mengšem je prostora za tisoč gledalcev in prav toliko jih je bilo na letošnji premieri. Gledalci igre niso gledali, ampak so jo doživljali. Ničesar umetnega ni bilo. Kvas je prijahal na konju in Piškav tudi. Gosposki ljudje so se vozili v pravih pravcatih starih konjičih. Slavko Pišek, predsednik Svobode v Mengšu, po poklicu pa komercialist v Tovarni filca, je pojasnil: »Konje so kmetje posodili, tri kočije pa je posodil domačin Močnik, ki je starinske kočije nekdaj sam izdeloval.« In še je pripovedoval: »Tri mesece smo se pripravljali na ta dan. Večino vlog so odigrali starejši igralci, več kot petdeset jih je sodelovalo. Štirje med njimi so igrali v Desetem bratu, uprizorjenem prav v tem kamnolomu, že pred dvajsetimi leti.« Takrat, pred dvajsetimi leti, ko so se prvič spomnili, kakšen imeniten naravni prostor se ponuja v kamnolomu, so lomljenje kamna opustili, prostor pa namenili samo za prireditve. Na otvoritveni dan letošnjih »iger« so povabili vse nekdanje igralce, ta dan pa so izkoristili tudi za podelitev priznanj najbolj zaslužnim igralcem in kulturnim delavcem v Mengšu, ki jih je podelil svet Zveze kulturno prosvetnih društev iz Domžal. Pri premieri je bilo zraven vse, kar leze in gre. Prišli so Mengšani, prišli so ljudje iz okolice, saj so bili med igralci tudi ljudje iz Trzina in iz Jarš. Krjavelj je bil Franc Veider, ki je bil Krjavelj tudi že pred dvajsetimi leti, takrat, ko je »Desetega brata« režiral sedaj 72-letni krojač Pavle Merše. Sin Meršetovega ata pa je letos igral Dolefa. Dobili smo se pri Veiderjevih, da pomodrujemo, katera uprizoritev je bila boljša, tista pred dvajsetimi leti ali pa letošnja. Pogovoru je prisostvoval tudi Franc Veider mlajši, ki je igral v igri Balčka in ki bo ponesel veselje do igranja tudi v četrto generacijo. »Kako je bilo takrat, pred dvajsetimi leti?« povprašam Meršetovega ata. »Pred dvajsetimi leti je bilo vse tako navadno,« pravi ata. »Ni bilo takšne razsvetljave, za zvočne efekte takrat še nismo uporabljali magnetofona,« ga dopolni sin. Ata pa do konca pove svoje mnenje: »Kar se pa izvedbe tiče, je pa po mojem takrat bilo bolje narejeno, ker smo imeli boljše moči. Danes se pa igralca težko dobi, ko so vsi zaposleni in ko je zabave na vseh straneh dosti.« Meršetov ata je krojač, sin Janez je krojaški mojster, tudi Franc Veider je izučen krojač, čeprav sedaj dela kot vodja skladišča. »Trije Mengšani, trije žnidarji,« pravijo veselo. »Včasih je bil v Mengšu vsak ta tretji žnidar.« »Pa imate veselje z igranjem?« povprašam. Franc Veider pravi: »Moje edino veselje je igranje, za gostilno mi ni.« Janez Merše ga dopolni: »Jaz sem igral od otroka gor. Včasih smo šli vsi igrat z veseljem, danes nas je takšnih manj. Premalo discipline je pri vajah. Vaje pa so življenje. Ko je bilo letos vaj konec, smo rekli: Mejdun, škoda, ker jih je že konec, sedaj bodo popoldnevi spet navadni kot prej.« »Igrali ste Pod svobodnim soncem,« pravim, »sedaj Desetega brata, spektakli so vam najbrž hudo pri srcu?« »V Mengšu gredo bolj ljudske igre, kakšna moderna stvar ne gre. Takale domača stvar nam pa leži,« meni Janez Merše. Njegov oče, poln gledaliških izkušenj, pa pravi: »Domača stvar se tudi bolje izvede. Podeželski človek ne zna zaigrati gospoda. Kadar pa to hoče, je tak, kot bi srako s pavjim perjem okitil.« Franc Veider zaključi misel: »Ljudem na deželi godijo ljudske veseloigre, če je pa že drama, mora tudi taka biti, da jo ljudje radi gledajo.« »Včasih pa pridejo v Mengeš tudi poklicni iz Ljubljane igrat?« vprašam. »So prihajali,« slišim. »Letos jih ni bilo. Ko je Mestno gledališče ljubljansko začelo prihajati v goste, so igrali laže razumljiva dela, potem pa so prišli z modernimi stvarmi, kot je Tetovirana roža, ki je ljudje niso razumeli. Dvorana je bila prazna.« Potem govorimo o tem, kako je bilo včasih. Meršetov ata pove: »Pred vojno smo vsako sezono vsaj pet iger spravili lindi na io hilo takrat v Mengšu enkrat manj.« Franc Veider nadaljuje: »Pa še po vojni je bilo navdušenje čisto nekaj drugega kot danes. Znanci izpred vojne smo se skupaj dobili. Zdaj smo bolj nervozni, težko se skup dobimo. Takrat pa smo si vsi želeli društvenega življenja.« Takrat je postal Franc Veider prvič Krjavelj in letos je bil Krjavelj že drugič. Prvič ga je učil igrati Meršetov ata. Kako je Krjavljevo igranje Meršetovemu atu všeč po dvajsetih letih? »Je bil že star igralec takrat,« pravi ata Merše, »čeprav še zdaj nima veliko let. Mislim pa, da je bil zdaj še boljši kot takrat, ker se je zanesel sam nase.« »Vse teče kot po maslu, pro otroka gor«. Siu, prožidarjes in vsi so igrali »od otroka gor«. Blemov torej ni?« sem radoveden. »O, so,« pravi Franc Veider. »Mladine ni. V Mengšu vidiš take fante, da jih je veselje pogledat. K igranju pa jih ne spraviš, čeprav smo že vse poskusili. Vam takoj povem, kako je to. Dvoje iger se je učila mladina, pa so se obakrat razšli, ker niso vzeli zadosti zares. Na vaje niso hodili, starejši pa smo hodili.« Ljudje v Mengšu, ki so letos doživeli gledališko noč v kamnolomu, pravijo, da so tako zadovoljni in da so se njihovi igralci dobro odrezali. Igralci so hvale veseli, jezni pa so na vreme, »ker jih je okrog prineslo.« Že prvo ponovitev Desetega brata so morali zaradi besneče nevihte preložiti. Mengeške »poletne igre« so torej igre zares. JANEZ KAJZER SLIKA ZGORAJ: pogovor pri Veiderjevih v Mengšu. Od leve proti desni: Franc Veider, ki je igral Krjavlja pred dvajsetimi leti in ki je bil Krjavelj tudi letos, njegov sin Franc je igral Balčka, Pavle Merše obuja spomine na »Desetega brata« izpred dvajsetih let, ki ga je bil sam režiral, njegov sin Janez pa je igral letos Dolefa.

Ta članek še ni bil pregledan.

Oznaka arhivskega gradiva
1966-07-6401-6500_6513-6514
Javi napako na oder@slogi.si.