Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Festivalski obračun slav Mimica za svojo zelo

Stanka Godnič, Delo, 5. 8. 1966

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Festivalski obračun slav Mimica za svojo zelo Kar je bilo v filmskem Pulju leta 1965 slutnja, je postalo letos nedvomna napoved: jugoslovanska kinematografija je krenila na pot, ki jo bo vidno uveljavila v sodobnem evropskem filmskem ustvarjanju. To je vzpodbudna bilanca letošnjega festivalskega pregleda enoletne domače proizvodnje oziroma njenih najboljših, kreativno najbolj zavestnih hotenj. Še noben festival domačega igranega filma nemara ni tako odločno pokazal naše filmske kvalitete in naših filmskih zablod. Ta obračun je dober in zdrav, čeprav ga spremlja tudi nekaj otožnih spoznanj. Moči, ki so doslej dvigale naš filmski razvoj, so kot kaže opešale. Opravile so svojo nalogo, izoblikovale so temelje, iz katerih izhaja nova, živa filmska rast, zato ne gre, da bi jih v njihovem sedanjem zastoju obsojali ali podcenjevali. Vendar pa so se lagodno predale vztrajanju pri doseženih rezultatih in prezrle valove filmskega snovanja, ki so se razlili iz svojih francoskih, italijanskih strug prav do našega filmskega praga. Njihovemu vznemirljivemu šepetu so prisluhnili novi, mladi avtorji in začeli prizadeto, celo ihtivo izpovedovati v filmu svojo življenjsko in eksistenčno resnico, ki je obenem značilen del naše splošne resničnosti. Toda: ko je Vatroslav Mimica za svojo vehementno, iskateljsko, čeprav filmsko še ne prečiščeno izpoved prejel najvišje festivalsko priznanje, je v areni vstalo oglušujoče žvižganje. Naš množični gledalec, ki ga pooseblja festivalski avditorij, pač še ni in najbrž še dolgo ne bo pripravljen prevzeti vloge angažiranega sodelavca filmskega avtorja, ki mu jo nova filmska struja neogibno nalaga. Nepripravljenost ni njegova krivda. Kriva je naša dosedanja filmska programska praksa, ki je v zadnjih letih tako zelo previdno, nezaupno dopuščala besedo pogumnejših avtorskih izpovedi; kriva je žalostna povprečnost našega filmskega uvoza, ki je prevzel praktično vlogo filmskega vzgojitelja ob številnih, a predvsem le teoretičnih besedah o nujnosti filmske vzgoje. Na končni slavnosti so se pod veliko festivalsko platno razporedili najboljši cineasti letošnjega leta v dolgo vrsto. Proizvodno hišo, ki je prva dala filmskim avtorjem neposredne upravljalne pravice, je zastopal en sam režiser z diplomo, ki je, kot vse letošnje festivalske diplome, bolj kompromis kakor pa priznanje. Zakaj je za jugoslovanskimi prizadevanji letos tako zaostal slovenski film, ki je včasih znal voditi ustvarjalni razvoj? STANKA GODNIČ

Ta članek še ni bil pregledan.

Oznaka arhivskega gradiva
1966-08-6501-6600_6578
Javi napako na oder@slogi.si.