Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Namen še ni zagotovilo za kvaliteto

Tone Vrabl, Celjski tednik, 5. 8. 1966

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
OB KONCU LETOŠNJIH GRAJSKIH IGER Namen še ni zagotovilo za kvaliteto Celje, ki je letos že peto leto zapored priredilo poletne grajske igre, ima vse pogoje, da se razvije v pomemben slovenski kulturni center v poletnem času; torej razvije v mesto, ki bo poleg vsega ostalega znano tudi po kvalitetnih poletnih prireditvah. Osnovna pogoja, da s časom to stopnjo doseže, sta izredno lepo in primerno prizorišče zgodovinsko pomembnega Starega gradu in cela vrsta dramskih tekstov na temo o slavnih prebivalcih našega mesta pred več kot petimi stoletji. V poletnih mesecih vlada po mestih in tudi drugod kulturno mrtvilo. Uradne gledališke, koncertne in druge sezone so končane. Začne se poletna sezona, ki pa je po svoji »kulturnosti« ponavadi zelo skopa. Preostanejo le filmski sporedi, ki so programsko prirejeni poletnemu času in torej nezahtevni, razne turistične (ki pa niso vedno tudi kulturne!) prireditve, množične volitve (kaj vse moramo Slovenci voliti poleg uradnih volitev!) miss in missic in morda na kakšnem vrtu naletimo (če imamo srečo) na ansambel, ki igra in poje narodne viže. Vendar se to ni dovolj. To so dogodki, ki bi morali biti tako ali tako že skozi vse leto, ne pa da se pojavijo samo v poletnem času. To deljenje kulturnih sezon na »zimsko«, torej resno in »poletno«, nezahtevno, komercialno, je samo do neke meje pravilno. Morali bi »obe« kulturi med seboj dopolnjevati in prilagajati času (ne pa čisto prenehati s svojim delom), ne pa svoje sodelovanje izključevati in strogo ločevati, tako kot se to dogaja v Celju. S tem ne dosežemo veliko: tudi občinstvo (sicer ne tako ostro) delimo na dvoje, pač prilagojeno kvaliteti kulturnih prireditev. Vsako mesto si zato prizadeva, da potegne »resno« kulturno sezono tudi v poletni čas in to v takšni obliki, ki bo hkrati kvalitetna, zanimiva za široke ljudske množice in komercialna. Za ta namen so najboljše takoimenovane poletne prireditve, ki jih naša mesta že tako množično prirejajo, kot Slovenci svetovna prvenstva (ali pa še bolj!). Vsak išče svoj zgodovinski kotiček, kjer bi se lahko pripravila zanimiva kulturno-turistična prireditev, ki bi bila zaradi specifičnega okolja atrakcija svoje vrste. Vendar si moramo biti na jasnem: vsa ta mesta s svojimi poletnimi prireditvami ne bodo mogla obstajati dalj časa, enostavno zato, ker nimajo vseh tistih možnosti, ki so nujno potrebne za takšne prireditve. Če hočemo, da bo nek kraj uspel s svojimi poletnimi prireditvami, mora imeti predvsem specifično in enkratno okolje ter specifično vsebino, ki je po možnosti nimajo ostale prireditve. Koper se je uveljavil z vsakoletnim jugoslovanskim folklornim festivalom; ljubljanske Križanke z izmenjajočim baletnim in opernim festivalom; poznamo še zelo kvaliteten Dolenjski festival, katerega jedro je Forma viva. Ti trije kraji so se odlično vključili v krog poletnih kulturnih prireditev. Trajajo že več let, pridobili so si sloves vsak po svoji specifičnosti in ni jim več potrebno trepetati pred morebitnimi »vskoki« v njihove že ustaljene programe. Vsak, ki bo začel kaj podobnega, kot obravnavajo omenjena mesta, bo pogorel in mu nadaljnji obstoj ni zagotovljen. Zakaj? Preprosto zato, ker bo Ljubljani, Kopru in drugim govorila v prid kvaliteta, tradicija in ne nazadnje se bo pojavljalo vprašanje: zakaj pa potrebujemo več istih ali podobnih prireditev? Celje že pet let pripravlja svoje poletne grajske prireditve. Letos so jih prvič priredili v širšem obsegu. Medtem ko so prva leta uprizarjali samo po eno dramsko delo, so se letos odločili za širši in (vsaj po gostujočih ansamblih) pestrejši program. Celotno pripravo Grajskih iger je prevzel poseben pripravljalni odbor. Do tu je vse lepo in prav. Problem nastaja drugje. Vemo in vsi se tega zavedamo, da ima Celje prekrasen zgodovinsko pomemben prostor na Starem gradu, ki je znan širom po Sloveniji. Morda kdo poreče, da imajo gradove tudi drugje in morda še lepše, kot je naš. Dobro. Ne gre končno toliko za prostor, kot pa za nekaj drugega: katero slovensko področje ali kraj se lahko pohvali z dejstvom, da je napisanih na temo njihove lokalne zgodovine več dramskih tekstov? Upam si trditi, da je Celje edino. Njegovi stari prebivalci celjski grofje so znani po svojem življenju daleč naokoli in njihovo nekdanje bivanje je pritegnilo mnoge znane in priznane slovenske literarne ustvarjalce, ki so napisali več zelo dobrih del na temo o celjskih veljakih. Župančič, Krest, Novačan itd. Zdi se mi, da je ravno tu tista velika pozitivnost, da se uveljavi v slovenskem in celo jugoslovanskem kulturnem prostoru. Ta dramska dela naj tvorijo železni repertoar celjskih grajskih prireditev, ostale predstave pa naj smiselno dopolnjujejo celoten program. Končno tudi ni potrebno in nujno, da bi prav vse prireditve v okviru Grajskih iger prirejali prav na Gradu, saj je dovolj zanimivih prostorov tudi v mestu. Vodni stolp, ki ga menda nameravajo opremiti s starinskim orožjem, bi istočasno lahko odlično služil za recitale poezije itd, itd. Letos smo storili precejšnjo napako, ko nismo nadaljevali tradicije uprizarjanja dramskih del o Celjskih grofih. Graditi je treba iz leta v leto, da si bomo priborili mesto, ki nam gre in za katerega imamo vse pogoje, ne pa improvizirati s teksti, ki so slabi, ki ne povedo ničesar in ki se navsezadnje ne ujemajo z okoljem, kjer so uprizorjeni. Prihodnje leto je potrebno pritegniti k sodelovanju tudi Slovensko ljudsko gledališče in ga za delo pošteno nagraditi. Združiti je treba tudi vse sile v Celju, da bodo tako prireditve res vsestransko uspele. Skrajni čas je, da bi uredili na gradu stalno prizorišče (študija o ureditvi starega gradu je zaupana Zavodu za spomeniško varstvo) in odvozno cesto v smeri Zagrada. To so tehnične težave, ki pa jih je potrebno prav tako premostiti, saj bomo le tako dosegli tisto, za čimer težimo prav vsi Celjani: da bi Celje v najkrajšem času postalo v poletnem času važno kulturno središče, ki bi po specifičnosti prireditev nedvomno pritegnilo mnogo gledalcev in med slovenskimi mesti, ki prirejajo podobne prireditve, zavzelo eno vodilnih mest. Namen še ni zagotovilo za kvaliteto (Nadaljevanje s 6. strani) Dela, ki so napisana specifično za okolje Starega gradu. Tam dobijo najbolj veren odraz, saj se je v tistem okolju pred petimi stoletji vse to dogajalo. L. Smasek je zapisal v Večeru, da je »naravno okolje kot prednost in ovira«; prednost zaradi čudovitih ambientov, ovira pa prav zaradi tega, ker ti ambienti zahtevajo »za svoja naravna prizorišča ustrezna dela, skladbe, plese, drame, da se slogovno dopolnjujejo z okoljem, v katerem so uprizorjena ...« (L. Smasek: Ni vse zlato, kar se sveti, Večer, 30. julij 1966). Ta trditev pove vse: Celje ima tisto, kar drugi nimajo. In prav mimo tistega, kar imamo in je tako edinstveno in enkratno za Celje, smo šli letos. Izgovor, da smo večino del preigrali in da jih nima smisla več uprizarjati, je absurden. Imamo sedem kvalitetnih tekstov, ki jih lahko skozi leta uprizarjamo. Tone Vrabl

Ta članek še ni bil pregledan.

Javi napako na oder@slogi.si.