Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Avgust Tomažič

Celjski tednik, 5. 8. 1966

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Avgust Tomažič Prav bo, če uvodoma povemo kaj več o izredno aktivnem prosvetnem društvu Zarja iz Trnovelj. Vsako leto nas namreč ti zelo aktivni igralci presenetijo s kakšno uspelo predstavo na prostem. Poleg tega uprizorijo tudi pozimi dramsko delo, ki ni nič slabše od letnega in celo presege amaterske zmožnosti. Letos pa so nas z ljudsko igro o poslednjem celjskem grofu Urhu in te harskih plemičih torej o Mlinarjevem Janezu, vsaj s premiero, razočarali. Za prizorišče so si izbrali prostor pred svojim kulturnim domom. Za Mlinarjevega Janeza so se tokrat odločili zato, ker Celjani dobro poznajo vsebino. Povabili so folklorno skupino iz Dobrne, pomagali so jim pripadniki JLA in konjeniški klub. Okrog osemdeset igralcev pa se je spoprijelo s tekstom. Kaj lahko rečemo o predstavi? Pohvalimo lahko prizadevnost igralcev, saj so nekateri hodili tudi uro daleč na vaje in vadili pozno v noč. Pohvalimo lahko tudi režiserja Štefana Žvižeja, ki je z veliko ljubeznijo vodil predstavo. Vendar pa menim, da kljub tej prizadevnosti in ljubezni do igranja amaterji niso uspeli. Uspeli niso zato, ker so zajeli s preveliko žlico in zalogaja niso mogli pospraviti. Predstava v celoti ni uspela. Bilo je to razvlečeno, dolgovezno recitiranje teksta brez prave dramske napetosti in privlačnosti. Morebiti s polovičnim ansamblom in dveurno predstavo ne bi dosegli občutka spektakla, vendar pa bi predstava pridobila po vsebinski, predvsem pa po dramski plati. Tako smo bili priče prav začetniških napak, kot so zakrivanje glavnega igralca, obračanje s hrbtom proti občinstvu, patetično kričanje in solzavo prepričevanje ter improvizirani samogovori oziroma dvogovori. Impro-vizira naj tisti talentirani igralec, ki mu slučajno zmanjka teksta, in ki ga zna umno nadomestiti. Režiser tudi ni pravilno razvrstil igralce po odru, čeprav je domiselna scena terjala bolj smiselno razvrstitev. Takšnih, skorajda diletantskih napak je bilo mnogo in tako v predstavi ni bilo tiste dramske niti, tistega psihičnega medija, ki pritegne gledalca, da čuti z igralci, obenem z njimi igra in po predstavi premišljuje o uprizoritvi. Saj razvlečenost dramskih slik, njih ponavljanje in ne enovito nadaljevanje, ne more pritegniti gledalca in tako ta ostaja prazen in zgolj opazovalec. Ljudski igri je potrebno tudi sproščenosti in ne nasilne recitatorske vloge. Igralci bi morali biti preprosti in prej naivni kot pa načičkano prazni. Vsaj poskusit bi se morali vživeti v igro. Tako pa so ostali nepristranski, hladni in predvsem površni. Prav opazili smo lahko, da režiserjevih nasvetov niso jemali resno in da so nastopali svojevoljno. Morda sta bili najbolj uspeli kreaciji, ki sta se dvignili nad povprečje Martinaška (Heda Anžekovič) in Marjetica (Sava Subotič). Kljub temu, da je Martinaška včasih pozabila tekst pa ga je znala vsaj domiselno nadomestiti in ne na škodo slabi Tomažičevi dramatizaciji. Bila je preprosta in morda je ravno zaradi te preprostosti ugajala. Vendar ji lahko zamerimo, ko je včasih vendarle prav patetično nagovarjala goste. Sava Subotič je znala s svojo moško odločnostjo presenetiti in v naslednjem prizoru z žensko milino osupniti. Na splošno je bila na odru najbolj sproščena in dobili smo občutek, kot da sama vodi predstavo. Janez, ki ga je odigral Adolf Žvižej, je bil dober, le včasih je bil zaletav in je govoril prehitro ter sunkoma. Ugajal pa je zaradi prešernosti in hudomušnosti, ki jo je bilo čutiti v njegovih besedah in pogledih. Grofovski par z gradu, Urh in Katarina sta bila povprečna. Tone Ferme, ki je igral Urha, je s svojim nasilnim kričanjem pričaral vse kaj drugega kot ošabnega grofa Urha, saj menda Urh ni ukazoval s kričanjem; bojda prej z ukazi in nasiljem kot nas uči zgodovina. Pa tudi pogosto pokašljevanje je motilo njegov grofovski ugled. Grofova žena Katarina (Rozika Štorova), je ostala v ozadju. Morebiti po svoji krivdi, bržčas pa je režiserjeva roka ni dovolj poučila. Več ponosa in prikrite ljubezni bi moralo biti v njeni kraljevski krvi do njenih dvorjank in predvsem več žalosti, kot nesrečni materi. Ostali igralci, morda samo prvi in drugi jetnik iz Bežigrada in Jan Vitovec ne, so prej ko ne ustvarjali zmedo na odru. Režiser je tu premalo storil. Slabo vreme in predvsem krajši čas priprave (samo pet tednov!), nista pravi opravičili. O tem bi moral razmisliti predvsem režiser. Tako je bilo opaziti, da je bila uprizoritev nedokončana, vendar pa je kazala tudi resnična režiserjeva prizadevanja. V Celju smo v kratkem času imeli priložnost videti kar tri ljudske igre: Desetega brata, Miklovo Zalo in nazadnje še Mlinarjevega Janeza. V kratkem pa bo Delavski oder iz Celja uprizoril še bulvarko Razbojnik Guzaj, in če se spomnimo še lanske uprizoritve Dva ducata rdečih vrtnic, se lahko mirno vprašamo, ali prosvetna društva, predvsem pa Delavski oder opravljajo svojo pravo nalogo. Ali res nudijo svojim gledalcem prava kulturna umetniška dela ali pa se zadovoljijo samo z bulvarsko komedijo oziroma ljudsko igro in jim je cilj samo polna dvorana. Upravičeno lahko dvomimo o njihovem delu, čeprav imajo vedno dvorano polno in ljudje radi gledajo njihove uprizoritve. Ali je današnji čas morda podoben onemu, v katerem je živel Govekar...? Zakaj na naših delavskih odrih ne zaživi predstava, ki bi bila res pravo umetniško delo in bi bila obenem ljudem blizu. Prav gotovo bomo našli v bogati literarni zapuščini zrela dela in ne samo slabe dramatizacije oziroma povprečne tuje avtorje. Morda predstave ne bodo imele spektakelske oblike, bodo pa slovenske in morebiti v skromni obliki še bolj privlačne našemu delovnemu človeku. STRAN 6 5.8.1966 št. 30 Pengarjeva Marjetica, oče Pengar in Martinaška Grof Urh (T. Ferme) in Katarina (Štor R.)

Ta članek še ni bil pregledan.

Javi napako na oder@slogi.si.