Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Recital Mire Sardočeve

Vasja Predan, Ljubljanski dnevnik, 6. 8. 1966

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
SINOČI NA LJUBLJANSKEM FESTIVALU Recital Mire Sardočeve V okviru poletnih kulturnih prireditev je imel ljubljanski festival sinoči v gosteh igralko Slovenskega gledališča iz Trsta Miro Sardočevo, ki se je pod režijskim vodstvom Branka Gombača predstavila z recitalom pisem Julije de Lespinasse. Ime te, osemnajstem stoletju znane osebnosti pariških salonov, je danes nemara le v časteh specialistov za francosko literaturo, ki ji je pisateljsko pero Julije de Lespinasse kot najbolj znano dediščino zapustilo sveženj gorečih, z nabreklim romantičnim nadihom in patetično ganjenostjo napisanih ljubezenskih pisem. Verjeti je, da so ta pisma v svojem času imela nekaj vznemirljive miline in tistega usodnega zanosa, ki ga kot neusahljivo in ognjevito, večno zvesto devizo poraja z romantično vero in obupom prežarjena ljubezen. A prav tako ni nobenega dvoma, da se te prisege, zaobljube, pričevanja in rotenja, te verbalne strasti in mučna čustvovanja dandanašnji bero in poslušajo kot popolnoma gostobesedne in zgolj votlodoneče relikvije. Spričo tega je toliko manj razumljivo, čemu si je igralka takšnih kvalitet kot je Mira Sardočeva izbrala ali pa so ji nemara drugi izbrali no relikvijo (ki je lahko kvečjemu »parada kake primadone) za umetniško pripoved. Se dvakrat manj pa postane vse razumljivo, da ne rečem mučno, če je interpretacija usmerjena tako, kot smo jo morali poslušati sinoči. Tržaška gostja je namreč retorični patos pisem Julije de Lespinasse mestoma prignala malone do absurda. Dvomim, da si je takšno pot interpretacije izbrala igralka sama. Zato, ker smo imeli oblikovalni naturel Mire Sardočeve možnost bodisi v gledališču bodisi v filmu spoznati s popolnoma drugačne strani, vsekakor pa ne lažno zanosne in nabreklo romantične. Če povem, da je igralka že prvi, docela stvaren datum pisma povedala s hudim patosom in je potlej domala celo uro ta interpretativni nastavek variirala v odbijajoče ponavljajočih se frazah, ki so pravzaprav edina vsebina teh pisem, tedaj je jasno, da je bil trud Mire Sardočeve skrajno skromno poplačan. Če se je že morala spoprijeti s tem hudournikov mrtvih verbalizmov, potlej bi bila predvsem dolžnost režije, da jo s patetičnih konturnov postavi na kolikor mogoče stvarna oblikovalna tla. Režija pa je, očitno, počela prav narobe: demonstrirala je interpretacijo in umetniško pripovedovanje, ki sta, milo rečeno, grozljivi anahronizem vsega tistega, kar je v zadnjih desetletjih dosegla slovenska odrska omika. Ta stranpot kajpada ni mogla potemniti prave, resnične umetniške podobe igralke Mire Sardočeve. Vsaj za vse tiste, ki njeno ustvarjalno pot poznajo. Vendarle pa je škoda, da se je prepustila tudi takšni enkratni in za gotovo le trenutni oblikovalni zablodi. VASJA PREDAN

Ta članek še ni bil pregledan.

Producenti
SSG Trst
Oznaka arhivskega gradiva
1966-08-6501-6600_6602
Javi napako na oder@slogi.si.