Z navdušenjem obdani Janez - Divji lovec
Vesna Marinčič, Mladina, 13. 8. 1966
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Z GLEDALIŠKE JASE
Z navdušenjem obdani Janez - Divji lovec
Prizorišče: SREDI GOZDA, V STRAŽIŠČU pri Kranju, pod Šempetrskim gradom. Mrači se. Na jasi mnogo ljudi, vsi govore pristno gorenjščino. V ozadju gručo dečkov, varuje poslednjo prazno klop (»za žuahto, ki še živini pokuada«). Na desni zbor štiričlanske družine, katere najmlajši član bo pozneje večkrat vprašal, kdaj bo pa vojska in če bodo divjega Janeza zdajle ubili. Na levi namrščena možakarja v klobukih s širokimi in zmečkanimi krajci (pravita, da bi »žuah ta že uohka pršua, ker bosta sicer onadva sedla dol na tisto klop). Vsi komaj čakajo, da se bo »DIVJI LOVEC« začel.
Prizorišče za kulisami (scenograf jih je tako hitro postavil, da zdaj ves izčrpan leži v šotoru, postavljenem na sredi med sceno in prvo vrsto »parterja«): tu je samo ena prava kapelica, ki sicer ni kapelica Matere božje, kot si FINŽGAR želi, ampak kapelica svetega Petra in v njej živahna gneča v gorenjsko narodno nošo oblečenih igralk in igralcev; vsi poslušajo slovenske narodne, ki jih godec izvablja iz svojega meha.
»Režiser, prosim, režiserja iščem?« »Režiser se je šel domov preobleč.« »Tu je samo za igralce...!« Ubogljivo zapustim, že tako prenatrpano kapelico.
Nastopi preoblečen režiser, ki se je po hribčku gor pripeljal z mopedom. Na pogled ne more imeti več kot dvajset let. »Božo, jaz si grem frulo odrezat.« »Božo, a bo v odmoru kaj časa! Dekleta morajo dindlne premenjati!« »Božo, kdo bo pa streljal? Pištole ni!« »Božo, a hočeš da grem jaz po pištolo!« »No, pojdi, samo naokoli, da te ne bodo ljudje videli takole oblečenega.« »Božo, zakaj si pa tako miren!« »Zdajle sem pa res. Sem šel domov, se najedel in preoblekel, pa me je vsa nervoza minila. Ampak me je dva dobra meseca vsako jutro, ko sem se prebudil, najprej prešinila misel: Divji lovec...«
Začelo se je. Anka: Katera je dobila? (Vsa dekleta zro na tla, kjer so zatakalicani pirhi.) Roza: Mina je prva. Anka: Merimo! (Meri s predpasnikom.) Majda je prva! Vse: Zopet Majda! Roza: Ah, tale Majda! Fantje pristopijo k dekletom in opazujejo igro). Janez: Majda, ali bom dobil kaj pirhov, ko imaš tako srečo? Lej, jaz sem vse zaigral! (Kaže na prazne žepe.)
»A ga bojo zdej ustrelil?« prvič vpraša najmlajši član družine, ki stoji na desni strani jase.
Zdaj smo že tam, ko so fantje pri Grozdku zbrani in menijo, da mav ga je pa dober! Tu Grozdek svoj prtič sredi dogajanja izgubi in se nekajkrat prav nerodno okoli sebe zavrti, da bi ga našel... kar publiko zelo vzradosti.
Potem se nič nepričakovanega in neznanega več ne pripeti. No, če človek takole na grobo pogleda res ne.
Zaključni prizor se sumljivo dolgo zaključuje. Igralci in igralke tekajo po jasi z leve na desno in z desne na levo ter vpijejo: Biriči! Ravno tako z leve proti desni in obratno, se v primerni razdalji za njimi podita dva mladostna in prav nič sovražno razpoložena biriča, ki za vsak slučaj nosita svoje orožje kar čez ramo... Množica pa še vedno vsa prestrašena bega sem ter tja in kriči Biriči!
Tri Finžgarjeve »Divje lovce« na prostem imamo ta letni čas na Slovenskem. V Tržiču, Bohinjski Bistrici in v Stražišču. To je bil eden izmed njih.
Vesna Marinčič
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Gledališče
- Osebe
- Vesna Marinčič
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1966-08-6501-6600_6640