Cankarjeva publicistika in Trst
Dr. Fran Vatovec, Primorski dnevnik, 15. 7. 1966
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
DR. FRAN VATOVEC
Cankarjeva publicistika
2.
V učinkoviti tok svojih bojno publicističnih izvajanj je zlil ves svoj gnev do buržoaznih stebrov tedanje slovenske družbe. Še dobro je zvenela v njegovih ušesih pikra beseda, ki jo je izrekel l. 1902 dr. Ivan Tavčar, voditelj slovenskega liberalizma, v dunajski parlamentarni debati: «Naše ljudstvo je zaostalo kulturi za sto let.» Prav zato poudarja v uvodnem delu tega predavanja, da je prav ob volilnem viharnem času potrebno govoriti o slovenskem ljudstvu in o slovenski kulturi, zakaj «nikoli še kakor zdaj ni bilo toliko pridigovanja, toliko časih jako klavrnega besedičenja o narodu in narodnosti, o ljudstvu in kulturi.» V svoja izvajanja je vpletel Cankar «posebno kuriozno stvar», ki ga je doletela v Trstu. Omenja nekega narodnjaka, ki je govoril in pisal, da Cankar ne razume tržaških razmer, da Tržačani ne razumejo kranjskih ter da bi bilo bolje, če bi Cankar ostal v Ljubljani, kjer bi pa spet lahko pripomnili, naj bi ostal ar na Dunaju. Cankar pobrizga tega narodnjaka z bodečim miselnim zasukljajem: prav mu daje, vendar dodaja, da ni doslej vedel, da so «tržaški narodnjaki vrgli Zedinjeno Slovenijo v morje adrijansko in da imamo zdaj spet sedem slovenskih provincij. Jaz ponižni slovenski pisatelj in vseslovenski socialist pa sem si mislil, da sem povsod doma, kamor postavim svojo nogo v slovenski domovini.» Cankar na tem mestu svoje govorjene besede izjavlja, da bodo ostali slovenski socialni demokrati vseslovenski, kakor so bili, ter da se bodo trdno držali programa narodne avtonomije, ki ne bo obsegala «samo tržaško okolico, temveč vso Slovenijo od Adrije do Drave!» Težišče Cankarjeve prvič v Trstu podane govorne besede se preveša na revolucionarni, programsko pomembni sklepni refren: Brez socialne in politične svobode je nemogoča kulturna svoboda. Dokler bo ljudstvo suženj družbe, dotlej bo tlačanila tudi duševna kultura. Boj za osvobojenje ljudstva je kulturen boj. Kdor ta boj obrekuje, je sovražnik ljudstva in sovražnik kulture.
Presenečeni Cankar v čitalnici tržaškega Ljudskega odra
Ob tem prvem Cankarjevem javnem nastopu v Trstu pripoveduje njegov dobri prijatelj Ivan Regent zanimive nadrobnosti. Opisuje, kako je bil Cankar prijetno presenečen, ko je tedaj vstopil v čitalnico socialističnega «Ljudskega odra». Že to, da so bili vsi stoli zasedeni! Po mizah časniki in časopisi v različnih jezikih. Vesel je bil, ko so mu povedali, da so si tržaške delavke in delavci pridno izposojali knjige iz knjižnic ter jih doma prebirali. Vsak dan. Užalostila pa ga je informacija, da ni bilo na Slovenskem knjigarnarja, ki bi bil pripravljen nuditi knjižnici tržaškega «Ljudskega odra» knjige z ugodnostjo plačila na obroke. Cankar se je spomnil Schwentnerja. Razočaran je: «Ne, niti Schwentner.»
Spet pa ga je prevzela dobra volja, ko je vstopil v veliko dvorano Delavskega doma. Natrpana. Kljub vstopnini. Nič čudnega, če je Cankar vzljubil Trst ob tržaškem izhodišču svoje govorne publicistike.
Drugo tržaško predavanje
Pomemben dogodek, ki je vplival spodbudno na Cankarjevo govorno publicistiko, je bila počastitev 400-letnice rojstva Primoža Trubarja, ki ni bil le oče prve slovenske knjige in tvorec slovenskega pismenega jezika, temveč tudi urednik prvega slovenskega koledarskega časopisa «Ta slovenski koledar». **) Cankar je uvodoma opozoril, da slavijo Slovenci s Trubarjem «sploh enega največjih mož, kar jih pozna tako prazna in tako žalostna zgodovina slovenskega naroda.» Iz vsebine tega drugega Cankarjevega predavanja z naslovom «Trubar in Trubarjeve slavnosti, ki ga je imel 21. maja 1908 v okviru Ljudskega odra v Trstu, lahko povzemamo, da se je Cankar nanj pripravil s temeljitostjo studioznega zgodovinarja. Trubarja prikazuje kot voditelja slovenske reformacije, tistega mogočnega in globokega ljudskega gibanja, ki je oznanjalo novo ter lepo življenje za ves slovenski narod. Cankar je spretno povezal Trubarjevo revolucionarno dejavnost s tedanjimi žalostnimi političnimi razmerami na Slovenskem. Svari pred nevarnostjo, ki preti Avstriji ter kulturi vseh avstrijskih narodov, da se bodo znašli pod «jezuitskim klobukom.» V tej zvezi švigne z ostro besedo po tako imenovanem naprednem meščanstvu, ki se sploh ne gane in ki kvečjemu le časih «milo zajavka ter prosi milosti in kompromisa.» Cankarjeve sklepne besede spodbujajo k boju za osvobojenje. To geslo se vije kakor rdeča nit v njegovi revolucionarni izpovednosti na področju govorne publicistike. Poveličuje moralno in uporno silo ljudstva samega, ki je že «zdavnai prevzelo nalogo boja za osvobojenje izpod vsakega duševnega in telesnega jarma. Le ono je dedič in zvesti varuh vseh naših revolucionarnih tradicij, le v njem živi vroča želja, mogočna volja po svobodi.» S presenetljivim jasnovidstvom je Cankar prav v Trstu uzrl vizijo ljudskega boja za svobodo v prihodnosti: «višji in daljši bodo cilji tega boja nego so bili pred štiristo leti.» Mar ne zveni ta Cankarjeva govorna publicistika pred 58 leti kakor vizionarna slutnja ter napoved revolucionarnega narodnoosvobodilnega boja slovenskega naroda? Tovariš Ivan Regent mi je lani ob že omenjenem obisku dejal, da se prav dobro spominja močnega učinka Cankarjevega predavanja o Primožu Trubarju.
Nadaljnja štiri predavanja
Svoje tretje predavanje v Trstu je imel Cankar 22. maja 1908 tj. naslednjega dne po Trubarjevi počastitvi. Govoril je o «slovenski prozi» in seznanil poslušalce s svojimi izvirnimi pogledi, ki jih je imel na dotedanjo slovensko prozno literarno ustvarjalnost. Po predavanju je učinkovito recitiral satirično novelo «Mrovec in njegova slava».
Četrto njegovo tržaško predavanje je bilo 27. oktobra 1908. Razpravljal je o «navdušenju», ki ga je temeljito zrešetal. Dokaj pikro je pobrizgal hrupno, bledikavo emocionalno vzhičenost. Svoje bodljikave besede je ob sklepu še bodo nagačil z recitacijo satire «Kajetan Ogrizek».
«Umetnosti in ljudstvu» je bil posvečen peti Cankarjev javni nastop na tržaških tleh. Tudi to predavanje je prevevala osrednja misel, ki vidi v ljudstvu zdravega nosilca kulturne ter umetniške ustvarjalnosti.
S tem pa še ni bila izčrpana govorna publicistika, ki jo je Cankar bogato in prelomno odgrnil pred tržaškimi delavci ter izobraženci. O «Antonu Aškercu in njegovi dobi» je razglabljal v svojem šestem predavanju, ki ga je imel v tržaškem «Ljudskem odru» 5. oktobra 1912. Uvodoma navaja Cankar, da je lepo in tudi pravično, da je tržaško slovensko delavstvo priredilo slavje v «spomin enemu največjih mož, kar jih je kdaj rodila slovenska mati.» Svoje poslušalce opozarja, da se mu ne zdi primerno, da bi ob tej priložnosti «bral kak frazast slavospev, ki je komaj za uho prijeten.» Pač pa želi prikazati navzočim «vsaj približno verno sliko pesnika samega, njegovega dela in pa dobe, v kateri je živel.» Cankar se nato zavaruje pred navideznim vtisom, češ da ne ceni pesnika tako visoko, kakor ga cenijo poslušalci, če ne bo zvenela vsaka njegova beseda kakor golo oboževanje. Poslušalce poziva, naj pomislijo na to, da so bili, da so in da bodo vsi slavospevi zlagani in hinavski, zakaj «nikoli in nikjer niso živeli med nami čisti bogovi, temveč ljudje od mesa in krvi.» Ne glede na to je bila Cankarjeva ocena Aškerčeve pesniške ustvarjalnosti pravična, saj je videl Aškerc poezijo tudi v grozoti, bedi in bridkosti. Prvi na Slovenskem, četudi ni bil socialist, je odkril, da ne živita tu le slovenski malomeščan in kmet, temveč tudi slovenski delavec. Žal je v boju zoper Mahničev katolicizem kvalitetno opešal. Svoj govor je končal z mislijo, da bo slovenskemu delavcu in sploh vsakemu Slovencu ostala slava Aškerčevega imena kljub vsem in vsemu za zmerom nedotaknjena, živa in čista!
Sedmo in sklepno tržaško predavanje
Med najrevolucionarnejše izpovedi Cankarjeve govorne publicistike sodi nedvomno njegovo sedmo in sklepno predavanje, ki ga je imel v tržaškem Ljudskem odru 20. aprila 1918. ***) Tedaj sta ga povabila društveni tajnik Ferdo Kleinmayr in društveni predsednik dr. Josip Ferfolja. Cankar je imel na voljo prosto izbiro teme. Odločil se je, da bo dal predavanju naslov «Očiščenje in pomlajenje». Cankarjeva izvajanja so bila značilen odsev dogajanj ter prelomov v prvi svetovni vojni, ki je prehajala tedaj v poslednjo fazo.
Poslušalce je nagovoril Cankar s «prijatelji Tržačani». Začel je z dr. I. Tavčarjevo «lepo in resnično besedo: Ljubljana je srce Slovenije, Trst pa so njena pljuča.» Cankar pristavlja revolucionarno misel: «Brez Trsta brez morja bi bila svobodna, samostojna demokratična Jugoslavija nemogoča, bi bila mrtva že ob rojstvu, pokopana za vekomaj.» To je prvi miselni prelomni vrh v «Očiščenju in pomlajenju». Drugi miselni vrh izpoveduje Leninovo načelo o različnih poteh narodov v socializem: «Temeljna načela socializma in zadnji cilji njegovi so last vseh narodov; toda pota, ki vodijo do teh ciljev, s₁ more začrtati le vsak narod zase, po svoji posebnosti, po svojih domačih gospodarskih, političnih in kulturnih razmerah.» Sklepni revolucionarni programski vrh: Cankarjeva vera v družino svobodnih narodov. Mar ni to sredi grmenja topov predslutnja v Društvu narodov po prvi in o Organizaciji združenih narodov po drugi svetovni vojni?
Tok Cankarjevih prelomnih programskih misli: napoveduje očiščenje in pomlajenje posameznika: očiščenje in pomlajenje socialno demokratične stranke; očiščenje in pomlajenje v družini narodov.
*) Po I. Regentovem pripovedovanju ob najinem pogovoru v juniju 1965. Ivan Cankar: Izbrana dela. X. Str. 206-35; 522-3. Zgodovinski arhiv KPJ. V. Str. 148-150.
**) Dr. Fran Vatovec: Slovenski časnik I. Str. 25-7.
***) Objavljeno v «Napreju» 27. - 29. aprila 1918.
(Nadaljevanje sledi)
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Refleksija in publicistika
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1966-08-6501-6600_6645