V goščavi anten
J. K., TT, 15. 8. 1966
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
SLOVENEC OD ROJSTVA DO SMRTI
V GOŠČAVI ANTEN
Čeprav poslušamo radio v Sloveniji blizu štirideset let, se je število radijskih naročnikov pomembno povečalo šele v zadnjem desetletju. Deset let po začetnih oddajah, leta 1938, je bilo na Slovenskem komaj 17.000 naročnikov. Nasprotno pa se je televizija uveljavila dosti hitreje. Ni ji še 10 let, število naročnikov pa je že preseglo 100.000. Po številu radijskih naročnikov smo v Jugoslaviji zadnji v Evropi, po številu televizorjev pa nikakor nismo na poslednjem mestu. Godi se nam tako kot tistemu, ki je čakal dolgo, pa zato kupil več in hitreje.
V Jugoslaviji je danes 2,800.000 radijskih naročnikov, to pomeni, da pride en radijski sprejemnik na sedem prebivalcev. V Sloveniji je 400.000 radijskih naročnikov, poleg tega pa je še 42.000 sprejemnikov, ki so začasno zapečateni ali pa oproščeni plačevanja naročnine (npr. sprejemniki slepih). Lahko torej rečemo, da ima v Sloveniji radijski aparat vsak tretji prebivalec. Po gostoti radijskih naročnikov se Slovenija uvršča pred Bolgarijo, Italijo, Poljsko, Romunijo in Španijo. Seveda pa smo še daleč od radijsko najbolj razvite države na svetu v ZDA ima radio vsak prebivalec.
Pa tudi v Sloveniji radijski sprejemniki niso raztreseni enakomerno. Najbolj gosto omrežje radijskih naročnikov je v Velenju, Hrastniku, na Jesenicah, v Ljubljani, Radovljici, Trbovljah in Mariboru. Najmanj pa jih je v Šmarju pri Jelšah, Lendavi, Sevnici, Šentjurju pri Celju, Lenartu in Murski Soboti.
Tretjino vseh naročnikov predstavljajo ročni delavci, drugo tretjino so uslužbenci in umski delavci, kmetov je med naročniki le trinajst odstotkov, obrtnikov pa deset odstotkov.
Večina ima sprejemnike s srednjimi valovi, le malo je takih, ki imajo UKV sprejemnike. To je zakrivila predvsem radijska industrija, ki je navkljub vsem opozorilom strokovnjakov, da bo v najbližji prihodnosti mogoče doseči nemoten program le z UKV sprejemniki, še naprej izdelovala in reklamirala cenene klasične sprejemnike s srednjimi valovi.
Pred nekaj leti so napravili med radijskimi naročniki obširno anketo in ugotovili, da posveti poslušalec radiu ob delavnikih dve in pol ure, v nedeljo pa cele štiri ure. Največ poslušalcev ima odprt radio med osmo in deseto večerno uro, v dopoldanskih urah pa je radijski program skoraj v celoti rezerviran za gospodinje.
Radio Ljubljana ima dve tretjini glasbenih in tretjino govornih oddaj. Med glasbenim programom je najbolj priljubljena narodna glasba domači napevi in narodne pesmi, potem zabavna glasba s popevko, nato šele resna glasba. Med resno glasbo ima največ poslušalcev klasični jazz, nato operna glasba, najmanj pa komorna in simfonična glasba.
V anketi o množičnih komunikacijskih sredstvih je 45 odstotkov anketirancev odgovorilo, da zvedo za najpomembnejše dogodke po radiu. Nasploh se zdi, da ljudje poslušajo radio največ v času vzburljivih dogodkov (na primer potres v Skopju, četrti plenum ZKJ na Brionih itd.), ker ne strpe, da izide časopis, čeprav sicer navadno zvedo novice iz časopisov.
Naposled naj še povemo, da poslušajo radio bolj ženske kot moški in raje starejši kot mladina. V predvojnih letih smo imeli na Slovenskem dve radijski reviji, danes, ko je število naročnikov dvajsetkrat večje in ko imamo tudi televizijo, nimamo nobene samostojne radijske revije, zadovoljiti se moramo s skromno časopisno prilogo ali pa kupovati zagrebško radijsko in televizijsko revijo.
Če se je število radijskih naročnikov uneslo, pa zato televizija - cvete. Najbrž ne nazadnje zato, ker televizija ni nov medij, ampak le dokončno izpopolnjen radijski prenos. Nevidnemu zvoku se je pridružila slika. Pa naj bo še tako vijugasta, trzajoča in stokrat prekinjena ljudje jo imajo raje. Leta 1958 smo drhte prisostvovali prvim poskusom, naslednje leto so začeli delovati v Jugoslaviji trije televizijski studii. Danes je v Jugoslaviji 578.000 televizijskih naročnikov, na 34 Jugoslovanov pride en aparat, od tega je v Sloveniji 109.000 televizijskih naročnikov, ali en televizor na 14 Slovencev. Razen tega pa je še nekaj več kot tri tisoč televizorjev začasno zapečatenih.
Ne moremo se primerjati z ZDA, kjer pride na tri prebivalce en televizor, ali z Anglijo in Švedsko, kjer je razmerje podobno. Neprimerno slabše razmerje med številom televizorjev in prebivalci kot v Sloveniji pa je v Bolgariji in Romuniji, pa celo na Madžarskem, Poljskem, Španiji in v Sovjetski zvezi.
Jugoslovanska televizija se odlikuje še po nečem. Imela je najdaljše poskusno obdobje - celih sedem let.
Pričakovati je, da se bo v Sloveniji število televizijskih naročnikov še nadalje dvigalo s tako hitrico kot doslej. Še posebej zato, ker lahko Slovenci v različnih območjih gledajo tudi spored italijanske, avstrijske in madžarske televizije. Gozd televizijskih anten je vsak dan večji. Prvo navdušenje pa se je že poleglo, mnogi, ki so sprva gledali ves spored, sedaj skrbno izbirajo oddaje zase.
Slovenski naročniki televizijskega sporeda imajo v Jugoslaviji še eno prvo mesto - plačujejo najdražjo mesečno naročnino. Visoka naročnina je bržkone tudi najresnejša ovira za nove, manj denarne naročnike. Tisti, ki so določali to naročnino, so menili, da vidi naročnik večino sporeda. Pozabili so, da Slovenec predvsem dela, da se bo začetno navdušenje kmalu poleglo in da se naposled zadovolji gledalec z nekaj urami tedenskega sporeda.
Bržkone pa smo Slovenci tudi številčno najmanjši narod, ki ima svoj televizijski studio in svoj lastni televizijski spored. Marsikateri večji in bogatejši narod še danes nima lastne televizije.
Televizija je hudo draga reč. Vendar pri nas že na glas razmišljamo o barvni televiziji, ki bo še neprimerno dražja. V začetnem obdobju slovenske televizije so predlagali, da bi redke premožne naročnike, ki so lahko odšteli lepo vsoto denarja za nakup televizorja, pozdravili takole: »Dobro jutro, dragi obrtnik!« Sprejemniki za barvno televizijo bodo po dosedanjih vesteh veljali tri četrt milijona starih dinarjev. Ne ve se še, koga bodo pozdravljali barvni napovedovalci. Obrtniki pravijo, da njih že ne. Barvam ne bodo šli na led.
J. K.
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Refleksija in publicistika Radio
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1966-08-6501-6600_6647-6648