Don Juan ni lepi zapeljivec
Jozo Puljizević, Delo, 17. 8. 1966
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Dubrovniške poletne igre
Don Juan ni lepi zapeljivec
Kar zadeva dramski repertoar, so letošnje Dubrovniške poletne igre zelo revne. Pokazati imajo vsega eno pravo premiero, Calderonovega »Sodnika Zalamejskega«, kajti tako imenovana premiera Molièrovega »Don Juana« v resnici ni prava premiera. To predstavo je zagrebški režiser Kosta Spajić postavil na oder že pozimi z ansamblom profesionalnega Dubrovniškega gledališča. Dubrovčani so jo nekajkrat videli, zdaj pa jo je z nekaterimi spremembami v zasedbi vlog prenesel na trdnjavo Lovrijenac kot festivalsko premiero. V načrtu letošnjih iger je bil tudi Shakespearov »Richard III.« na Revelinu, ki pa je baje zaradi prevelikih stroškov odpadel in ga bo zamenjal Calderonov »Sodnik Zalamejski«.
Nekatera znamenja govore, da ne gre za nesporazum zaradi resnih kritičnih kriterijev, temveč za nekaj povsem drugega, bolj profanega in neprimernega za poletne igre. Neki dubrovniški dopisnik, ki navadno poroča o turizmu in gospodarstvu, je namreč poslal nekemu beograjskemu časopisu »kritiko«, v kateri je raztrgal predstavo, čeprav ni imel za to trganje v rokah niti pravega orodja niti spretnosti. Drugi kritik tega dela je bil doslej znan javnosti predvsem kot televizijski kritik. V življenju je napisal doslej prvo gledališko kritiko, in ta je bila negativna ocena »Don Juana«. Pričakovati je še kritike nekaj bolj poklicnih kritikov, tako da bo šele takrat lahko sklepati o tem, kako je predstava izzvenela oficialno.
Ogledal sem si, Molièrovega »Don Juana« na Lovrijencu in dobil o njem dokaj ugodno mnenje. Zakaj?
V okvirih klasične odrske arhitekture sem videl Molièrovo inačico »Don Juana« v režiji, ki je zelo spretno in duhovito nadvse odkrivala vse podtekstualne vrednosti Molièrovega dela. Ravno s tako graditvijo predstave in zunaj tekstualnih fiksacij je Kosta Spajić znova pokazal, kot nekaj let poprej v Shakespearovi »Kakor vam drago« v Hrvaškem narodnem gledališču v Zagrebu ali nedavno v Držićevem »Dundu Maroju« v Dubrovniku, da zna s pazljivim izborom podrobnosti najti tekstu globlji in zamolčani smisel, iz česar nedvoumno vznikajo kompletne in kompletirane vrednosti likov. Spajić je to naravnost podučno pokazal z likom Sganarella, ki je najnazornejši primer tesnega sodelovanja režiserja in igralca, čeprav je igralec kasneje na svojo škodo ušel režiserju. To smo lahko zasledili tudi še v nekaterih impulzih, na primer v likih Charlotte in Pierota, pa tudi v liku trgovca Dimanchea. Velja poudariti, da odkriva Spajić te karakteristične podrobnosti zato, da bi liki Molièrovega »Don Juana« dobili svojo komično in celo groteskno barvo. To je zelo privlačen poskus, kadar gre za Molièra, pa tudi zelo nevaren, ker so številni režiserji Molièrovih tekstov spustili delo iz rok, ker niso znali najti meje tej scenski komiki. In čeprav je Spajić najtesneje sodeloval z igralcem, ki je interpretiral Sganarella, pa se je ravno pri tej vlogi pokazalo, kako nevarno je pri Molièru vztrajati s forsirano komiko.
Obudimo, na kratko, lik Don Juana v zgodovini gledališča. Zgodba o Don Juanu je imela v vsakem stoletju svojega razlagalca, zastopnika in kreatorja. Že iz časov Tirsa de Molina je to legenda o simbolu, silne pretiranosti, ki vzbuja, utelešena v osebnosti upornega, nekonvencionalnega junaka, pozornost številnih avtorjev in režiserjev. V španski inačici je ta Don Juan poln nervozne vitalnosti, arogantnega poguma, pa tudi svojevrstnega humorja, ki karakter lahko stežka ali sploh ne zadrži v klasičnih okvirih. Toda že tedaj in kasneje so začele njegovo psihologijo čedalje bolj obteževati karakterne vrednosti izzivanja in ta linija obsedenosti je z Don Juanom živela od »Kamnitega gosta« Antonia de Zamora do Zorillovega »Don Juana Tenoria«, ki že sentimentalizira legendo, od potujočih igralcev francoskega gledališča, ki so na motivu Don Juana gradili svoje improvizirane pantomimske predstave, do Molièrove in Byronove variante pa do filma, ki poskuša v moderni in mondeni inačici civiliziranega zvodnika znova oživiti to gledališko hvaležno temo.
Na ploščadi Lovrijenca, sredi zidov trdnjave, pod jasnim zvezdnatim nebom je Spajićeva režija Don Juana še ena uspela predstava Dubrovniških poletnih iger.
Glavna oseba z dubrovniške izvedbe Don Juana je bil igralec Izet Hajdarhodžić, verjetno že leta najmarkantnejša igralska osebnost na poletnih igrah. Njegov Don Juan je močna, nekonformistična igralska stvaritev. Slišati je bilo, da mora biti Don Juan obvezno lepotec, utelešenost zapeljivosti in šarma, ki osvaja s prvim naskokom. Hajdarhodžić je preskočil te lagodne solucije in nam skoz psihološko vrednost lika odkriva tragične dimenzije osebnosti, ki se je izmaknila normam okusa in konvencionalnega kljubovanja ter postala tako izjemno zanimiva kot osebnost brez poznanih kalupov in obrazcev. V Hajdarhodžićevem Don Juanu je nekaj vedoželjnega učenjaka, ki eksperimentira z ljudmi okoli sebe. Igra se z nevarnimi kemičnimi spajanji ognja in zanosa, lažnih besed in upora ter ostaja poražen. Toda pada z dostojanstvom vedoželjnih upornikov.
Sganarell Miša Martinovića je bil v določenem smislu davek komediografskemu nesporazumu. Martinović je v liku tega Don Juanovega antipoda videl mojstra besed in gibanja ter je zaigral poceni zabavljivca. Tu bi bil moral Spajić močneje posredovati. Druge vloge so bile interpretirane z zanosom igralske spretnosti, ki je puščala vtis verjetnosti.
JOZO PULJIZEVIĆ
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Gledališče Dramatika Festivali
- Producenti
- Festival Dubrovniške poletne igre
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1966-08-6601-6700_6656