Film ni zgolj stvar producentov
B. A., Večer, 20. 8. 1966
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
FILM NI ZGOLJ STVAR
PRODUCENTOV
Jugoslovanska kinematografija je v zadnjih letih (posebej v zadnjih dveh) prešla v obdobje zrelega razvoja. Razmeroma mlada, je v dvajsetih letih poskusov in iskanja dosegla raven, ki jo morda bolj kot mi sami doma priznava danes tudi tujina. V soočenju s svetovnim filmom se danes našemu ni treba sramežljivo skrivati pod plahto skromnega začetnika. Hrabrilna znamenja smo zaznali že poprej, nekako od Vukotičevega oskarja dalje pa se naša kinematografija uveljavlja v nenehnem vzponu, ki je letos našel potrdilo v Karlovih Varih. Prva nagrada našemu filmu »Tri« ni naključje, kot tudi ni naključje, da je bil Mimica v Pulju deležen soglasnega priznanja.
Vrsta naših filmskih ustvarjalcev se pogumno loteva vprašanj iz sodobnosti, aktualnih in žgočih, ne da bi se bala dotika žarečega železa ali pekočih kopriv. Njihova dela prinašajo afirmacijo duha, ustvarjalne sproščenosti in domiselnosti. Prav to pogumno obravnavanje sedanjosti z vsemi njenimi nasprotji, s človekom, ki v njej živi, je eden od poglavitnih razlogov naše filmske rasti.
In če tako ugotavljamo to dobro plat naše filmske ustvarjalnosti, se velja za trenutek ustaviti še tam, kjer v proizvajalnem procesu, če v umetnosti lahko to tako imenujemo, ni vse tako, kot bi moralo biti oziroma bi lahko bilo. Naša kinematografija je namreč danes nasploh kot ena od umetnosti in sočasno kot gospodarska veja v položaju, ko ni natančno začrtano, ali gre za ustanovo ali gospodarsko organizacijo. So podjetja, ki pravijo, da bi snemala, pa nimajo primernih scenarijev, so druga, ki bredo v finančne krize, ker ni sredstev, pa zato pač ne morejo snemati. Večkrat se zdi, da naši producenti premalo sistematično pripravljajo proizvodnjo filmov (domačih namreč!). Pogostoma snemamo koprodukcije, v katerih dajemo kulise, konje in statiste, zanje pa prejemamo honorarje, medtem ko dobijo naši igralci v takšnih koprodukcijskih filmih le bolj poredkoma pomembnejše vloge. Običajno jim odrežejo le manjši kos kruha. Toda to je že drugo vprašanje.
Zanimivo je, da danes naši filmski delavci praktično v svojem delu še nimajo tiste samoupravljavske vloge, kot bi jo morali po vsej logiki imeti. Njihov status je neroden, so svobodni filmski delavci oziroma igralci in tako lahko vse premalo soodločajo pri proizvodnji filmov, pri izbiri repertoarja, skratka, pri vsem, kar zadeva njihovo delo. Neki filmski delavec je pred nedavnim izjavil, da se Društvo filmskih delavcev v glavnem ukvarja z vprašanji zavarovanja svojih članov in se še dokaj zaman bori za večjo pravico do soodločanja v filmski proizvodnji. Takšno stanje nikakor ni v skladju z načeli, ki jih naša družba uveljavlja v vsakdanji praksi na vseh področjih. Logično bi bilo, če bi filmski delavci (igralci, režiserji, pisci scenarijev, snemalci itd.) kot enakopravni partnerji sedeli v organih producentskih hiš ali kakor lahko že razna filmska podjetja imenujemo. Čeprav imajo status svobodnega umetnika, bi lahko sedanje stanje primerjali (ob upoštevanju drugačne organizacije!) z gledališči, kjer je to drugače. Kako bi bilo, če gledališki umetniki ne bi kot samoupravljavci neposredno vodili svoje ustanove?
Naši producenti bi morali v prihodnje bolj upoštevati Društvo filmskih delavcev. Obetajoč vzpon jugoslovanske kinematografije, njen prodor v svet, ta živi odsev sedanjosti v velikem ekranu — vse to terja korekture, ki bi ne bile boleče. Gre za možnost večjega soodločanja v izbiri lastne ustvarjalnosti, in do te imajo filmski delavci vso pravico.
B. A.
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Film in TV Refleksija in publicistika
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1966-08-6601-6700_6681