Sodnik in Othello na Lovrijencu
Bogdan Pogačnik, Delo, 26. 8. 1966
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Dubrovniške poletne igre
Sodnik in Othello na Lovrijencu
Med predstavo »Sodnika Zalamejskega« so vojaki ustrezno poetično in prostorutrujeno sledili ropotanju bobna; med predstavo »Othela« so z obzidja grmeli možnarji, dvakrat sta zrak neprogramsko prerezala dva potniška reaktivca; sicer pa je viselo nad nami čudovito nebo zvezdnate noči, spodaj je ležal razsvetljeni Dubrovnik ob koncu svojih sedemindvajsetih poletnih iger; na prizorišču Lovrijenca pa sta se v novi izvedbi spet ponovili dve mojstrovini Calderona de la Barca in Williama Shakespeara.
Rekel sem mojstrovini obeh, čeprav je bilo nekaj tveganja že v tem, da je prišel španski Calderon v doslej zgolj shakespearsko trdnjavo Lovrijenac. Mimogrede: kot mi je režiser Dino Radojević povedal, bi bil najprej moral pripraviti Shakespearovega »Riharda III.«, toda zaradi finančne zadrege v festivalski blagajni so se morali odločiti za Calderona ter njegovega »Sodnika« tudi tako hitro naštudirati, da so igralci tožili o pravi utrujenosti. Če bi primerjali zanimanje publike, bi moral ugotoviti, da je bila sicer druga, repriza »Sodnika« razprodana in občinstvo zelo zadovoljno, da pa smo se pri dvajseti reprizi »Othella« po sedežih, pomožnih sedežih in stopnicah naravnost gnetli, tako da sta dva reporterja »New Yorka Timesa«, ki sta čepela za menoj, komaj uspela nastavljati svoje fotoobjektive mimo naših glav.
In vendar mislim, da je prav, ker so tudi »Sodniku« odprli mogočni Lovrijenac. Tega dela v hrvaškem prevodu že menda trideset let niso igrali in Dino Radojević ga je, kot je pripovedoval, sam prvič spoznal iz odličnega slovenskega Župančičevega prevoda. Calderon iz tako imenovane zlate dobe španske dramatike res sicer ne dosega svojega vrstnika iz Stradforda, zlasti pri kraju popusti s svojo »kraljevsko« rešitvijo, toda režiser dubrovniške uprizoritve je opravil dobro delo in živo izluščil marsikatere aktualne, ne le človeške, ampak tudi družbene konflikte.
Režiser Radojević pa sicer ni šel za potenciranjem grobe rustičnosti ali strastne animalnosti, kot so včasih poskušali Calderonovim verzom na noge. Nasprotno, šlo mu je bolj za to, da je na dinamično geometrijo individualnih dialogov kot na ono gibanje vojakov, ki je dalo vsej osebni drami že takoj v začetku neko širše zaledje potencialnih usod; dalje na plese in pesmi s kitaro, zlasti pa na obleke nastopajočih. Med te atribute se je vključeval s svojo plastično španskostjo tudi komični par donkihotskega obubožanega plemiča Dona Menda (Ivo Kadić) in njegovega razboritega sluge Muñoa (Ivica Vidović). Se posebej pa sta seveda izstopala lika obeh protagonistov, bogatega, častivrednega kmeta Crespa (Tonko Lonza), ki mu kapetan med bivanjem vojske v njegovi vasi s posilstvom lepe hčere ukrade čast, in vojaškega poveljnika Dona Lope (Fabijan Šovagović), starega »boga Marsa«, ki sicer rohni, a je v bistvu poštenjak, samo da meča svoje pravice noče prepustiti nikomur - celo novoizvoljenemu mestnemu sodniku ne. Pojavno in glasovno zelo učinkovito je dubrovniški rojak Lonza ustvaril s Crespom enega izmed vrhov svoje igralske kariere. A. Šovagovićev Don Lope je bil še boljši! Zasluženo so jima klicali »Bravo!«. Ostali igralci festivalskega ansambla so se primerno pridruževali tej dvojici, morda s posebno omembo Nade Subotić kot Chispe in Vinka Vikića kot Juana. Nasprotno pa nekam papirnata vloga Crespove hčere Izabele in rahla indispozicija Marije Kohn nista mogli dati tega, kar smo bili doslej od te odlične igralke vajeni sprejemati.
»Othello« nam je zapustil več. »Othello« v režiji Angleža Stewarta Brucea nasploh, a še posebej Othello Ljube Tadića in Jago Steva Žigona. Ženska vloga, Dezdemona Irene Kolesar, je tudi v tem vrhu precej zaostajala.
Režiser je dal velik poudarek skoraj živalsko besni moči orjaškega Othella in intelektualni zaroti Jaga. Vprašanje, zakaj je Jago ves ta peklenski načrt spletel, ostane hote neodgovorjeno. Zato smo ostali z Dezdemono osupli do konca. A hkrati smo pri vsej neverjetnosti okrutne ljubezni in spletkarske podlosti verjeli obema: Othellu in Jagu. To je bila nova podoba Othella in Jaga; najboljša, kar sem jih doslej videl.
Med odmorom sem se pogovarjal z obema v garderobi. Oba odlična beograjska igralca sta dokaj samozavestno ta novi koncept obeh vlog pripisala predvsem svojemu in ne toliko režiserjevemu delu. Sicer pa to navsezadnje ni niti važno; važno je to, da je bil to sijajen »Othello«. V nasprotju s standardnimi salonsko plemenitimi krvavimi Othelli, je bil Tadićev Othello realističen, divji, sodoben, celo nekoliko omejen. Žival, ki se je udomačila in postala res dobra, a ki se v trenutku grozne bolečine spet v silnem popadku vrne v svoj nekdanji kaos. V tem Othellu ni šlo za tragedijo iz starih časov; šlo je za nekaj groznega in tragičnega, kar se lahko še vsak dan dogaja.
Žigonov Jago je bil temu bestialno tragičnemu Othellu enakovreden partner; s svojo vitko, na pogled pametno in prikupno pojavo je bil bolj hamletovsko zamotana figura, kot pa zlobni duh predstave, na katerega že takoj v začetku lahko s prstom pokažeš, češ, kako je zoprn.
V tem okviru so nanizali svoje tudi ostali. Toda bolj kot nekatere večje vloge, na primer Borisa Buzančića kot Kasija, Milke Podrug-Kokotović kot Emilije, Dragana Ocokuljića kot Rodriga itd., bi omenil, da mi je v smislu osnovnega koncepta ugajala sicer obrobna vloga Zlatka Madunića kot beneškega doža, nič teatrsko dostojanstvenega, bolj starčevsko mlahavega in najbrž zgodovinsko resničnega.
Lovrijenac je ves čas igral zraven, spodaj s svojimi kamnitimi skladi sten, obokov in tal, zgoraj s hodniki obzidja in obrambnimi stolpi. Odrskih rekvizitov tu skoraj ni bilo treba. Koliko stvari lahko sproži človek v tem kamnu! V odločilnem trenutku tragedije je Jago sprožil z nogo v kamnitem kotu počivajočo kamnito kroglo; z zlohotnim ropotom se je odtrkljala po kamnitem tlaku...
BOGDAN POGAČNIK
Ta članek še ni bil pregledan.
- Osebe
- Dino Radojević Stevo Žigon
- Producenti
- Festival Dubrovniške poletne igre
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1966-08-6601-6700_6707