Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Perspektive kulturnih dejavnosti

J. Sn., Delo, 27. 8. 1966

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Perspektive kulturnih dejavnosti Iz gradiva za pripravo srednjeročnega plana razvoja SR Slovenije Republiški sekretariat za prosveto in kulturo je pripravil gradivo o problemih in ciljih razvoja kulture kot dela družbenih služb v obdobju od leta 1966 do 1970. Povzemamo poglavitne ugotovitve in predvidevanja. Izhodiščno spoznanje poročila je, da sta vloga kulture v razvoju družbenih odnosov in njen delež v rasti produktivnosti dela sicer splošno priznana, da pa je kljub temu opazno zaostajanje kulturnega razvoja za razvojem drugih dejavnosti. Načelno da smo že spremenili odnos do kulture in kulturnih potreb občanov, ni pa se ta odnos še ustrezno izpričal z višino družbenih sredstev, namenjenih kulturnim dejavnostim. Slejkoprej je po izhodiščnih ugotovitvah ostala nespremenjena tudi osnovna usmeritev na področju kulture, da je treba s poudarkom razvijati tiste dejavnosti, ki najbolj in najhitreje približujejo kulturne storitve občanom: radio in televizijo, kinematografijo, knjižnice in založništvo. Sledijo opisi razvojnih rezultatov posameznih kulturnih dejavnosti. V Sloveniji je leta 1964 delovalo 7 arhivskih zavodov in 6 oddelkov s skupno kapaciteto 12.200 tekočih metrskih polic, dočim so imeli naši arhivi leta 1959 le 7.760 tekočih metrskih polic. Vendar pa so vse prostorske kapacitete arhivov tako zasedene, da nimajo nobenih možnosti razvoja več. Ob tem je neurejenega še več kot 8.000 tm arhivskega gradiva. Slednje gre zato po zlu ali pa ostaja neurejeno. Slovenija ima spomeniško varstveno mrežo, ki kljub osmim zavodom za spomeniško varstvo še ni popolna. Manjka še zavod za Dolenjsko. Razen tega zmanjkuje občinam sredstev že za najnujnejše konservatorske akcije. Poglavitni financer najpomembnejših restavracij kulturnih spomenikov v zadnjih letih je bil republiški sklad za pospeševanje kulturnih dejavnosti. Radio in televizija sta dosegla v zadnjih osmih letih številno pomnožitev naročnikov: radijski naročniki so se v tem času podvojili, televizijskih sprejemnikov pa imamo toliko, kolikor je bilo leta 1953 radijskih aparatov. Na 18 prebivalcev pride pri nas sedaj en televizijski sprejemnik. V sedmih letih smo pridobili 23 kinematografov, kar pa ni bistveno povečalo obiska, ki upada na račun naraščajoče televizije, slabe opremljenosti dvoran itd. Leta 1965 smo uvozili manj filmov kot v letih 1962 in 1963. Tudi proizvodnja domačih filmov se ni povečala. Na en kinematografski sedež pride pri nas 20 prebivalcev, medtem ko je evropsko povprečje 15 prebivalcev na en sedež. Na enega prebivalca pride po meritvah iz leta 1964 v Sloveniji 3,6 knjige. Jugoslovansko povprečje je 2,8 knjige, svetovno povprečje 2 knjigi in evropsko povprečje štiri knjige na prebivalca. Od leta 1959 do 1964 se je zvišalo število revij od 91 na 157. Število poklicnih gledališč je pri nas od osmih v letu 1957 zdrknilo na 4 v letu 1964. L. 1957 so imela naša gledališča zato 588.000 obiskovalcev, l. 1964 pa le 474.000 obiskovalcev. Obisk v gledališčih, ki so ostala, pa se je seveda povečal. Leta 1957 je eno predstavo obiskalo povprečno 363 ljudi, leta 1964 pa 400 ljudi. Leta 1965 je prenehala delovati mariborska filharmonija, zaradi česar je število koncertov v Sloveniji upadlo, predvsem pa je usahnilo glasbeno življenje v Mariboru. V letu 1965 je bilo, vključno z dotedanjim delovanjem mariborske filharmonije, 21 koncertov več kot leta 1957. Na področju knjižničarstva je bilo opaziti leta 1964 upadanje števila knjižnic. Ukinjali smo predvsem manjše društvene ljudske knjižnice, ki so zaradi premajhnih finančnih sredstev že dalj časa životarile. Od leta 1960 naprej se je, posebno pri ljudskih knjižnicah, ustavilo tudi enakomerno naraščanje knjižne zaloge. Če bi se knjižna zaloga enakomerno množila, bi moral biti indeks njenega naraščanja v l. 1964 že 222, pa je bil le 148. Obstoječa mreža muzejev nam kaže umirjen razvoj te kulturne dejavnosti. Stiska s prostorom pa je zlasti pri osrednjih in nekaterih pokrajinskih ter krajevnih muzejih bistveno zavirala njihovo sistematično izpopolnjevanje ter prezentacijo in popularizacijo muzejskega gradiva v obliki stalnih, občasnih in potujočih razstav. Število muzejskih obiskovalcev sicer narašča, vendar pa ne več tako močno kot prejšnja leta. Udeležba kulture pri narodnem dohodku bila leta 1963 v višini 1 odstotka, leta 1964 1,1 odstotka in leta 1965 zopet 1,1 odstotka. Iz tega je razvidno, da so se sredstva na področju kulture povečala v bistvu le toliko, da je bilo mogoče vsaj deloma dohitevati gibanje osebnih dohodkov nasploh. Neredko pa so se funkcionalna sredstva za izvajanje programov celo zmanjševala. Upadlo je tudi investiranje v kulturo. Poglavitni problem na področju razvoja kulture zato ni v usmeritvi in nalogah kulturnih dejavnosti, temveč pomanjkanje ustreznega denarja, to je ustreznejših meril za razmerja med razvojem kulture in gospodarsko rastjo. Načela razvoja kulturne dejavnosti v razdobju od leta 1966 do 1970 pa so, povzeta po gradivu, v bistvenem naslednja. Družba naj bi še bolj usmerjala sredstva v razvoj tistih kulturnih institucij, ki dajejo najvišje in najbolj kvalitetne dosežke ter jih posredujejo kar najširšemu krogu prebivalstva. Kulturo naj bi podpirala predvsem v mestih in industrijskih središčih, ker bo koncentracija prebivalstva tod naraščala. Ob tem seveda ne bo smela zapostavljati razvoja drugih kulturnih dejavnosti. Še posebno bo treba podpreti množična komunikacijska sredstva RTV, kinematografijo, založništvo in knjižnice ter vzgajati občana k čim večji potrošnji kulturnih dobrin. Glede na predvideno rast realnih osebnih dohodkov letno stopnjo okoli 10 odstotkov v razdobju 1966-1970 in ob predvidevanju sorazmerno stabilnega trga bo mogoče v strukturi osebne potrošnje realizirati višji delež za kulturne namene. Delež za izobrazbo, razvedrilo in kulturo v strukturi osebne potrošnje je bil leta 1963 9,3 odstotka, leta 1965 9 odstotkov, leta 1970 pa naj bi bil 9,5 odstotka. Nasploh gradivo za načrt predvideva, da se bo delež skupnih stroškov za kulturo pri narodnem dohodku od 1,1 odstotka v letu 1965 dvignil na 1,2 v letu 1970. Naloge, ki jih ima pred seboj radiotelevizija, terjajo vzporeden razvoj materialno-tehnične podlage, tehničnih sredstev, gradbenih objektov in oddajniškega omrežja ter zvez. Sedanja dva radijska programa naj bi postala enakovredna. Televizijski program naj bi se razširil in izboljšal. Investicije bodo zahtevale vsega okoli 8 milijard dinarjev. Založništvo sicer deluje po načelu ekonomskih kalkulacij in pri tem že samo deloma izravnava deficitarna področja z notranjim prelivanjem iz drugih rentabilnih poslov. Vendar pa bo morala družba pri pomembnih nacionalnih edicijah, množičnih publikacijah in revijalnem tisku še pokrivati razlike do ekonomskih cen. Vsakoletna proizvodnja naših filmov je odvisna od družbenih dajatev, ker se s prodajo filmske produkcije doma in v tujini iztrži le tretjina proizvodne cene. Na področju kinematografije je predvidena ukinitev nekaterih majhnih in nedonosnih kinematografov ter organizacija potujočih kinematografov, hkrati z modernizacijo obstoječih. Na področju gledališča predvideva gradivo gledališko vzgojo mladine in občinstva sploh. Ker je težko upati na večje število predstav zunaj mestnih središč, se pojavlja potreba po novem poklicnem gledališču predvsem za Primorsko in Goriško, ki sta najbolj odmaknjeni od že obstoječih gledaliških hiš. Povečana dejavnost filharmonij v Ljubljani in Mariboru ter smotrnejša posredovalna služba naj bi reproduktivno glasbeno dejavnost kolikor mogoče razširili. Knjižnice bo treba organizacijsko povezati, predvsem pa razvijati in krepiti večje tovrstne ustanove v mestih in drugih središčih ter hitreje povečevati knjižno zalogo. Obnavljati in modernizirati bo treba tudi knjižnične prostore. Učinkovitost obstoječe muzejske mreže bo treba stopnjevati s strokovno povezavo med muzeji, z večjo skrbjo za zbrano in deponirano muzejsko gradivo, z doslednejšim pokrivanjem vsega slovenskega ozemlja in popularizacijo te dejavnosti s potujočimi in izmenjalnimi občasnimi razstavami. Vse to seveda na podlagi urejenega materialnega vprašanja muzejev. Kar zadeva arhive, pa bo treba izpopolniti njihovo mrežo ter jih prostorsko razširiti. V Sloveniji bi mimo osrednjega arhiva zadostovali štirje zavodi s sedežem v Ljubljani, Mariboru, Celju in Kopru. Ljubljanski zavod bi organiziral zunaj svojega sedeža dve močni zbirni skladišči, in sicer v Kranju in Novem mestu, koprski zavod pa v Novi Gorici. J. Sn.

Ta članek še ni bil pregledan.

Oznaka arhivskega gradiva
1966-08-6601-6700_6713-6714
Javi napako na oder@slogi.si.