Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Drugačna morala. »Nočnih iger«

Vesna Marinčič, Delo, 6. 9. 1966

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Filmske Benetke 66 Drugačna morala. »Nočnih iger« POSEBEJ ZA »DELO« »Sir, o tem, kaj je odvratno in kaj ni, bi lahko dolgo govorila. Morala na Švedskem je drugačna od vaše. S tem seveda nočem reči, da je v drugih deželah boljša ali slabša, samo drugačna od naše je...«, je v svoji vestni angleščini dejala režiserka Mai Zetterling po projekciji svojih »Nočnih iger«. Kako se je počutila od vseh neprijetnosti, ki so se rojevale pred začetkom festivala okoli njenega filma? »Zdelo se mi je, kot da sem priča avtomobilski nesreči in da rešujem ljudi iz avtomobila, kolikor je pač v moji moči«. Ti ljudje še živijo in še kdo. Cenzura? »V moji deželi so mi dali proste roke. Film bo predvajan tak, kakršen je. Če bo kakšna dežela, ki bo morda odkupila film, zahtevala, da se nekatere scene izrežejo, se ne bom protivila. Kaj cenzura? To sem tudi sama hotela zvedeti in kupila sem si knjižico, kjer sem prebrala na primer, da je neki cenzor hotel prepovedati knjigo za otroke, ker je na koncu umrl beli pujsek in ne črni.« Popoldanske projekcije za poklicne filmske gledalce so vedno tihe. Navadno je toliko prostora, da lahko sedeš, v katerokoli vrsto ti srce poželi. Na tiskovni konferenci se v začetku prikažeta na odru dva, največ trije fotoreporterji, ki pa kaj kmalu odidejo. Pri »Nočnih igrah« pa je bilo vse to čisto drugače: pred dvorano množica šepetajočih in nemirnih ljudi, ki bi ta trenutek dali ne vem kaj, da bi jih spustili skozi zastražena, tajinstvena vrata. Dvorana nabito polna. Po projekciji se režiserka in glavna igralka Ingrid Thulin napotita proti odru. Ljudje s fotoaparati jima zapirajo pot. Ko se srečno le usedeta skupaj z ostalimi predstavniki švedskega filma, ju prekrije televizija. Konferenca se ne začne in ne začne; švedskih herojev morale ali nemorale ni mogoče videti. Film »Nočne igre« časopisi često omenjajo skupaj z imenom Bergman; toda le s primerjavo, v kateri mu sega Mai Zetterling do kolen. Dvanajstletni Jan, njega lepa mati z grobim in ciničnim smehom, stara teta Astrid, ki zna z otroškimi igrami pričarati okus po uničenju, tolpa brezsramnih abonentov, prirejevalcev orgij, z vedno novimi in novimi triki za zabavo. Edipov kompleks. Jan gleda svojo mater kot žensko, čuti jo kot žensko. Napolnjuje ga s prezgodnjimi, nenaravnimi seksualnimi čustvi, medtem ko ga teta Astrid uči strasti po uničevanju, morjenju. Jan odraste, toda le fizično. Mati in teta sta že davno mrtvi. Stari, skrivnostni grad, njegov pradavni dom, ga na vsakem koraku spominja in opominja nanju. Še vedno prihajajo isti ljudje, tisti zvesti materini spremljevalci... Še vedno si izmišljajo »igre«. Jan živi sedanjost s preteklostjo: divje se smejoča mati, ki zahteva od kričeče pisane maskirane tolpe, da prisostvujejo njenemu porodu, njenim porodnim krčem. Otrok se rodi mrtev. Teta Astrid, ki seka jajcem kapice in pravi, da je to treba početi počasi, da nihče ne opazi, ko mu izpiješ notranjost, možgane. In Jan seže po jajcu, na katerem so narisana velika usta, prav takšna, kakršna ima njegova mama. Lopne po njem, da se sluzasta vsebina razleze po krožniku in njegovih rokah. Janova rešitev bo Mariana, dekle, ki je podobna njegovi materi. Jan se poroči z njo, toda ljubiti je ne more, še vedno je tisti dvanajstletni Jan. Prizori dveh golih teles v belih rjuhah se mešajo z odvratnimi prizori z »zabave«, ki jo imajo poročni svatje v sosedni sobi, Jan in Mariana skleneta uničiti grad. Tolpa, obložena s tepihi, dragocenimi vazami, plašči in vsem, kar je mogla na hitro pobrati, oddrvi in grad z vso Janovo mladostjo in moro zgrmi v snežno pokrajino. Prizori, ki naj bi jih označili z vsakdanjo besedico nemoralni (odvratni so prepoln izraz zanje), so za gledalca v dvorani (če nimaš švedske morale, seveda) samo neprijetni. »Nočne igre« so dovolj dober film, da bi zbudile pozornost tudi brez njih. Morda ga ne bi? Film »Slučajno Balthazar« režiserja Roberta Bressona, predvajan naslednjega dne, po »Nočnih igrah«, je zgodba o oslu. Od tistega dne, ko ga kot ljubko majhno živalco posvojijo otroci, do tistega, ko ga pretepajo in neusmiljeno tovorijo, do konca, ko sredi gorske planote »s težo človeškega greha« (ukradenim blagom) na hrbtu od starosti in utrujenosti pogine. Ob pripovedi o oslu tečeta paralelno še dve človeški zgodbi: dekletova in potepuhova. Zakaj je osel glavni interpret filma? »Mislim, da je osel zelo inteligentna žival... Sicer pa, kdo vam pravi, da so živali neumne!? Med nami in živalmi je močna vez, toda kdo ve, katera! Kdo pravi, da smo mi superiorna bitja? Smo samo bolj inteligentni kot živali... Pesimist? Da, pesimist sem, toda vesel pesimist.« Gre torej za življenje osla Balthazarja, ki ga je moč primerjati z življenjem človeka, življenjem, ki je torej vedno pasivno, upogljivo, strpno, podrejajoče se. Zakaj slučajno ravno osel? Preveč banalno in enostavno bi bilo Bressona obsoditi: češ, ali so človeški problemi izčrpani, jih bomo zdaj preko oslov izpovedovali?... Ne bi bilo pravično, ker je Bressonov »Balthazar« zelo čisto in tenkočutno baladno umetniško delo. Brez ambicij, namenov, simbolov, le avtorjeva čustva, razpoloženja in seveda njegovo filmsko znanje so, ki tokrat veljajo. Zdaj pa še en izgubljenec, na tisoč koscev razkrojeni človek, »Senca človeka« režiserja Vittoria De Sete. Novi nar, pisatelj, duševno in živčno izčrpan, razdražen. Prividi, prizori iz preteklosti, ki so verjetno povzročili stanje, v kakršnem se nahaja. Zadeta ptica, ki se s poslednjimi močmi trudi, da ne bi padla na zemljo, smejoče se dekle na morski plaži. Toda pravi vzrok za njegovo stanje je v njegovi mladosti, v materini hiši. Vrnitev tja in dolgi, zdaj lepo razvrščeni in nepretrgani prizori iz mladosti. Vzgoja, mati sta torej kriva. Mi pa smo mislili, da gre spet za nekoga, ki so ga prehiter ritem in brezvestni ljudje spravili v ta položaj. Glavno vlogo igra Jacques Perrin, nenavadna naloga za njegov deški, malce sramežljiv obraz. Mladeniči, katerih mladost, vzgoja in okolje, v katerem so nekoč živeli, zdaj začenjajo delovati na njihovo psiho, čustveno stanje, torej še vedno neumorno prihajajo na široko internacionalno beneško filmsko platno. Včeraj je bilo to dekle, begajoča zasledovalka svojega življenja. Nemški film Alexandre Klugeja, prvenec »Slovo od preteklosti«. Hči židovskih staršev, pozneje aristokratov, ukrade obleko in uide od doma. Zdaj skuša začeti z življenjem od 0. Sobarica je, plošče prodaja, študira sociologijo, živi po hotelskih sobah, ljubica pomembnega meščana je, zanosi z njim... Edina hiša, ki ji odpre vrata, je tista, na kateri piše Policija. Film se konča s prizorom, ko dekle, pomirjeno in gotovo, samo pomaga pripravljati svoj dosje. Edini film, ki je doslej spravil v smeh ljudi v dvorani na Lidu, je bil Poljaka Polanskega angleški film »Cul de Sac« ali »V zagati«, kot je moč film prevesti šele zdaj, ko smo ga videli. Čisto na svoj, nepričakovan način duhovita zgodba o možakarju srednjih let, njegovi mladi (Françoise Dorleac), simpatičnemu surovežu, gangsterju, ki nehote uniči vso grajsko idilo obmorske samote; idilo, ki bi se tako ali drugače gotovo slej ko prej končala. Polanski ima veliko nagrado iz Berlina in je bil tu predvajan izven konkurence. V festivalski spored je vključena tudi kinoteka. Letos so to ameriški filmi »šumečih« dvajsetih let režiserjev Cecila B. De Millea, Allana Dwana, Ernesta Lubitscha, Kinga Vidorja. Gloria Swanson, John Gilbert, Greta Garbo, Nila Asther v najlepših letih svoje mladosti in kariere. Poleg platna klavir in temnopolti pianist, ki je spremljal filme že v njihovi nemi dobi. Pretirano začudeni, jezni, žalostni obrazi s široko odprtimi, strmečimi očmi, »globoke usode«, strah in zapleti, nesrečne ljubezni, v nebo vijoče se roke tragičnih dam v večernih oblekah. Spored kinotečnih filmov so morali po dveh dneh preseliti v veliko dvorano... VESNA MARINČIČ

Ta članek še ni bil pregledan.

Oznaka arhivskega gradiva
1966-09-6701-6800_6762
Javi napako na oder@slogi.si.