Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Razprava o Veroniki Deseniški v italijanščini

R. R., Primorski dnevnik, 11. 9. 1966

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Razprava o Veroniki Deseniški v italijanščini Ni dolgo tega kar se je pojavila, čeprav še z letnico 1965, svojevrstna publikacija: razprava slovenskega avtorja v italijanskem jeziku, izdana v Padovi. Avtor je Martin Jevnikar, profesor na tržaških slovenskih srednjih šolah ter lektor za slovenščino na univerzi v Padovi. Naslov publikacije pa se glasi: Veronica di Desenice nella letteratura slovena (Veronika Deseniška v slovenski literaturi). Delo je izšlo kot publikacija univerze v Padovi, in sicer v Zbirki študij o vzhodni Evropi, ki jo urejujejo univerzitetni profesorji Anchieri, Cronia in Tagliavini. Kot beremo na platnicah lepo opremljene knjige, izhajajo v omenjeni zbirki «dela na visoki znanstveni ravni, ki prinašajo originalen prispevek za proučevanje in spoznavanje narodov evropskega Vzhoda». Izdajatelji se čutijo posebej poklicani za to pobudo, sklicujoč se zlasti na zveze, ki jih je imela univerza v Padovi z deželami vzhodne Evrope. Pri tem so naleteli na razumevajoče sodelovanje Založbe Marsilio. Z Jevnikarjevo knjigo se pričenja posebna «Biblioteca Sarmatica», ki naj že z imenom poudari zanimanje za dežele, ki so jih stari avtorji imenovali sarmatske. Jevnikarjevo delo zajema dokaj ozko zgodovinsko in literarno področje, tako da je povsem razumljivo, da je kot strokovna razprava izšla med univerzitetnimi publikacijami. Menimo, da je hotel avtor dati svojim slušateljem na univerzi s to razpravo v roke tako delo, ki jih nujno povede v določeno obdobje slovenske zgodovine — pravzaprav jih celo prisili, da se tudi geografsko seznanijo s Slovenijo in Hrvaško — obenem pa jih ob zgodbi Veronike Deseniške seznani z vrsto pomembnih književnikov. Povsem razumljivo je, da se je avtor najprej ustavil pri zgodovinskem prikazu Veronike Deseniške. Pri tem je dokaj natančno pokazal celjske grofe, njih vzpon in mogočnost. Seveda pa jih je predvsem Hermana II. in Friderika II. naslikal zlasti z njihove človeške plati, saj je v znatni meri prav ta pomembna za tragedijo Veronike. Zgodovinski podatki o Veroniki Deseniški niso posebno bogati. Toda že njena nasilna smrt — potem ko se je kot hči nepomembnega plemiča na skrivaj poročila z grofom — je zamikala literate. Jevnikar se najprej ustavlja pri štajerskih nemških avtorjih, ki jim je bila snov — zgodovina Celjanov — blizu. Tako je najprej omenjen vitez Johann von Kalchberg, ki je napisal vrsto zgodovinskih dram. Njegova drama o Frideriku in Veroniki pa ni nikaka umetnina, kakor so slabokrvna še druga dela nekaterih avtorjev v obliki novel ali celo v verzih. Izvzeti pa je treba roman Anne Wambrechtsammer Danes grofje celjski in nikdar več. Jevnikar ugotavlja, da je nemškim piscem šlo bolj za domačo štajersko zgodovino, zakaj še razni drugi so pisali drame in povesti o Celjanih, ne da bi sploh vpletli v svoja dela Veroniko Deseniško. (Dramo «Bog, cesar in kmet» Juliusa Haya so igrali v Berlinu l. 1932!) Če so štajerske nemške pisce privlačevali celjski grofje kot domača zgodovinska snov, je Hrvate ta snov privlačevala pač zato, ker je bila Veronika doma iz Desenic, torej s Hrvaškega. Kaj posebnega pa Veroniki tudi med Hrvati ni nastalo, čeprav so v Zagrebu l. 1879 igrali dramo ilirskega pisatelja Žigrović-Pretočkega, ki pa ni bila nikoli objavljena. Pač pa je l. 1904 izšla «Veronika Desenička. Historijska tragedija u četiri čina.» Josipa Evgena Tomića. Nekaj malega so se s Celjani in Veroniko ukvarjali tudi na Češkem in končno še Italijan s Krka Giuseppe Vassilich. To, da je bila s Krka tudi Elizabeta Frankopanska, prva žena grofa Friderika, ga je najbrž nagnilo, da je napisal skromno povest «Elizabeta Frankopanska, grofica krška in modruška». On je edini, ki v knjižnem delu slabo govori o Veroniki, pač zato, ker je hotel tem lepše prikazati svojo rojakinjo Elizabeto. Končno preide Jevnikar v tretjem poglavju svoje razprave k «prvim odmevom tragedije Veronike Deseniške v slovenski literaturi». Prvi je omenjen Valvazor, ki sicer slovensko sploh ni pisal, toda bil je po Slodnjaku «po čustvovanju slovenski patriot», čeprav «po rojstvu Italijan, po jeziku pa nemški pisatelj». Valvazor piše zelo spoštljivo in naklonjeno o Veroniki, prav nasprotno pa o Frideriku. Pozneje je Ivan Anton Župančič iz Celja, ki je pisal več v nemščini kot v slovenščini, uporabil zgodbo Veronike v nekem svojem opisu. Skoraj istočasno — okrog l. 1817 — se s celjskimi grofi ukvarja koroški duhovnik Matija Schneider, kmalu za njima pa Josipa Urbančič Turnogradska. Leta 1863 pa je v Celovcu izšla «Veronika Deseniška. Epična pesem v XV spevih», ki jo je napisal Jožef Frankolski, kmet v Črešencah. Jevnikar posveča precej prostora delu tega avtorja, ki je iz Veronike napravil nekako Devico Orleansko, zraven pa je za svojo pesnitev pridno pobiral verze iz narodnih pesmi in celo iz Prešerna. Čeprav se tudi navedena slovenska dela ne dvigajo mnogo nad nemška, je vendar Veronika Deseniška dobila pravo literarno, umetniško obdelavo prav pri slovenskih, čeprav poznejših avtorjih, in to predvsem pri Josipu Jurčiču, Otonu Župančiču, Antonu Novačanu in Bratku Kreftu. Jurčiču in njegovi drami «Veroniki Deseniški» je posvečeno vse četrto poglavje. Jevnikar opisuje, kako se je Jurčič seznanjal in preskušal z dramatiko, dokler ni le malo pred smrtjo napisal Veronike Deseniške, tragedije v petih dejanjih. Nato podrobno obdelava Jurčičevo tragedijo z vseh plati. Za Jurčičem so se zgodbe Celjanov oprijeli še Fran Detela, Anton Funtek in Anton Aškerc. Po Benjaminu Ipavcu in Viktorju Parmi pa je zgodba Celjanov že prešla tudi v glasbo (operi «Teharski plemiči» in «Urh, grof celjski».) Po Jurčiču, ki je umrl že 1881, pa se nihče ni več lotil žalostne Veronikine zgodbe vse do Otona Župančiča. Le-ta je kot intendant ljubljanskega gledališča našel v arhivu Jurčičevo «Veroniko Deseniško», ki jo je hotel najprej samo predelati za uprizoritev, pozneje pa se je dela lotil popolnoma na novo. Tako je l. 1924 napisal «Veroniko Deseniško» v verzih. V gledališkem smislu Župančičevo delo ni imelo uspeha, toda «po pesniški dognanosti in stilistični dovršenosti prekaša celo njegovo največje delo Dumo», pravi Jevnikar. V poetični popolnosti neprekošen in neprekosljiv. Jevnikarjevo delo odlikuje natančnost načitanega eklektika, ki uporablja skladovnico literature. Pri tem ne podaja mnogo lastnih sodb in ocen, temveč jih vsakokrat podkrepi z navedbo tega ali onega avtorja iz uporabljene literature. Lahko bi rekli, da hodi bolj za Kidričem kot za Prijateljem, če se spomnimo, da sta mu ta dva bila učitelja na univerzi. Naslednji, ki se je ukvarjal s Celjani, je bil Anton Novačan, ki je napisal dramo v petih dejanjih «Herman Celjski». Jevnikar se tudi pri Novačanu ustavlja s celim poglavjem. Sodba o Novačanovem Hermanu je na splošno zelo pozitivna. Jevnikar omenja celo lansko uspelo uprizoritev dela na celjskem gradu v režiji Branka Gombača. (Mogoče lahko omenimo, da namerava Slovensko gledališče v Trstu postaviti isto delo na konec prihodnje sezone.) Bratko Kreft, «najboljši slovenski dramatik med dvema svetovnima vojnama», kot ga označuje Jevnikar, je doslej zadnji, ki se je lotil zgodbe Veronike Deseniške. Poleg drugih dramskih del je l. 1932 napisal «Celjske grofe», ki so jih gledališča največ igrala. Končna Jevnikarjeva sodba pa je, da je po originalnosti interpretacije ter po živahnosti in dramatski moči Novačanov «Herman Celjski» najboljša drama s tega področja, medtem ko ostaja Župančič po poetični popolnosti neprekošen in neprekosljiv. Vsekakor se knjiga dovolj dostojno uvršča v zbirko slavističnih študij univerze v Padovi in bo odlična pomoč italijanskim slavistom. Pa tudi drugim slavistom bo koristen priročnik o zaključenem predmetu: o Veroniki Deseniški v slovenski literaturi in pravzaprav v literaturi sploh. (Mogoče bi Jevnikar potem, ko je navedel operi Ipavca in Parme, lahko navedel še opero iz poznejše dobe, namreč «Veroniko Deseniško» tržaškega rojaka Danila Švare.) Knjiga se predstavlja v prikupni opremi in lepem tisku tržaške tiskarne Graphis. Očitno je avtor sam skrbel za korekture, saj tudi v številnih in obsežnih slovenskih tekstih ni nobenih tiskovnih napak. R. R.

Ta članek še ni bil pregledan.

Javi napako na oder@slogi.si.