Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Predstavljamo nagrajence AVNOJ

Delo, 3. 12. 1966

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Predstavljamo nagrajence AVNOJ ANTUN AUGUSTINČIĆ RODOLJUB ČOLAKOVIĆ JOVAN HADŽI FRAN KOGOJ BLAŽE KONESKI MIROSLAV KRLEŽA Na slovesni seji odbora za nagrado AVNOJ bodo v torek, 6. decembra, izročili prvim dvanajstim dobitnikom letošnje nagrade AVNOJ. Izročitev bo v slavnostni dvorani zveznega izvršnega sveta v Novem Beogradu. Po Vjesniku objavljamo pogovore oziroma zapise o dobitnikih. MIROSLAV KRLEŽA: Na tem velikem literarnem sejmu Med nedavno podelitvijo Njegoševe nagrade za roman »Zastave« se je Miroslav Krleža v Titogradu več ur pogovarjal s časnikarji. Iz številnih vprašanj in zanimivih odgovorov navajamo Krleževo mnenje o evropeizaciji naše literature. »Kako ocenjujete udeležbo naše literature v evropskih tokovih, kaj po vašem mnenju pomeni ta literatura za celino, na kateri živimo, katero je v tem duhovnem pogledu ozemlje, na katerem so nastajale največje vrednote, in kako v tej povezavi ocenjujete bodočnost naše literature, upoštevaje vaše mnenje, da je med mlajšimi pisatelji nekaj zanimivih ustvarjalcev?« »Na vprašanje o evropeizaciji naše literature sem že odgovoril v intervjuju za titograjsko »Pobjedo«. S pojmom evropske kulturne vrednote si ne predstavljam prav ničesar. V Evropi so vrednote, ki niso evropske, temveč samo specifične, zlasti kadar gre za literaturo. Evropske so samo po tem, ker so na celini, ki se imenuje Evropa. Gre za to, kaj imate za literarno vrednoto v tako imenovanem mednarodnem smislu.« »Kadar govorite o merilih, pogostokrat ponavljate, da je Evropa kot merilo izmišljena, da je pogostokrat v tem tako imenovanem evropskem merilu in bavbavu poteza naše inferiornosti. Zanimivo pa bi bilo pregledati našo celotno literaturo, naše največje predstavnike, umetniško najbolje upodobljene like, in videti, kaj muči Jugoslovane... Srba, Hrvata, Slovenca, Makedonca, Bosanca, Črnogorca, Balkanca, če hočete. Spoznati bi bilo zanimivo, v kakšnem odnosu smo do recimo - literature, ki jo ustvarjajo Španci, Francozi, Nordijci, Nemci ali Rusi. Rad bi slišal od vas odgovor, kateremu podnebju smo bližji in kaj smo v literaturi doslej ustvarili?« »Zdaj ali stopetdeset, dvesto let nazaj? Kdaj? Govorite o človeku, o Balkancu današnjega časa. To je močno raztegljiv, prožen pojem, kaj pomeni Balkanec, kaj pomeni naš človek. Navsezadnje ga ne morete omejiti na nekaj koeficientov. To je razsežna skala, razsežna pahljača pojmov in pojavov, tako da jih ni mogoče omejiti na tipe.« »Toda dejstvo je, da nimamo veliko upodobljenih likov ...« »Res je, da jih nimamo, in tudi ne gre, da bi literatura kot senca spremljala dogajanja v stvarnosti. Nimamo upodobljenih likov, ker tudi literature nismo imeli. Imamo sporadično literaturo. Prosim vas, poglejte biografije naših književnikov v 19. in 20. stoletju... V njih boste našli izraz naše materialne revščine, zaostalosti, docela bedne provincialne zaostalosti. To je zelo težko. Vzemite naposled naše Manihejce, o katerih je zdaj zelo težko govoriti, kajti gradivo o njih, kolikor ga sploh je, hrani rimska kurija. Bili smo Evropa, če oprostite, v 13., 14. in 15. stoletju. Bili smo refugium peccatorum vseh mogočih intelektualcev iz Francije, ko so zlomili Albigenze v Portugalski in Lombardiji. Rimska kurija hrani dokumente, ki pričajo o tem, da so bile v naši državi nekakšne manihejske univerze. Kurija ima dokumente, da je v 13. in 14. stoletju vrhovna glava, torej vrhovna avtoriteta, moralna manihejska avtoriteta, se pravi, bogomilska, imela svoj sedež v Bosni. Imamo nekaj resnih dokumentov, o katerih ne gre dvomiti, da je vrhovni poglavar manihejske cerkve, ta duhovnik, potoval na Portugalsko, da bi tam uredil nekatere njihove probleme. Takrat smo bili nedvomno Evropa. To smo bili tudi, kar zadeva prebujanje laične zavesti v cerkveni hierarhiji. Nedvomno je, da smo bili Evropa čez dvesto ali tristo let. Naposled tudi kakih 30.000 sarkofagov v bogomilski metropoli v Bosni priča, da je bila tu nepretrgana kontinuiteta stoletij, ki je trajala kot nonkonformni, nedvomno evropski element, enako nonkonformno usmerjen nasproti Bizancu, nasproti Grkom kot tudi nasproti Latincem. Vsa problematika je v tem, da smo to magistralo naše srednjeveške zgodovine povsem zanemarili. Zakaj? Zato, ker smo v 19. stoletju, pa tudi zdaj, ko se pogovarjamo, morali Srbom dokazovati, da Bosna pred prihodom Turkov ni bila pravoslavna, se pravi, da ni bila srbska. Ali kadar Latincem dokazujete, da ni bila latinska, kar pomeni, da ni bila hrvaška. Kadar tako ravnate, imate proti sebi kompaktno demokratsko večino Srbov in Hrvatov, intelektualcev tega ali onega časa. In vendar je to naša zgodovinska magistrala. Ničkolikokrat sem se jalovo prizadeval podati generalno linijo te tako imenovane nonkonformne magistrale, da bi mogli konstituirati to mnenje. Prosim vas, kaj je Evropa? V 12. in 13. stoletju so imeli iz bizantinske perspektive Srbe za zahodnjake in nastajanje srbske pravoslavne svetosavske cerkve je tipično zahodnjaško dejanje. To je zahodnjaški nonkonformizem nasproti Bizancu, resda zelo pametno izveden, z vsemi mogočimi geopolitičnimi in političnimi komponentami. Hrvate od Istre do Dubrovnika pa so vsi imeli za vzhodnjake, orientalce. In ta dva evropska civilizacijska kroga se sečeta na našem ozemlju, vendar v nasprotnem smislu. Vzhodni krog sega do vzhodne jadranske obale, vse do Istre, zahodni krog pa vse do Vardarja. To lahko dokažete s tisoč momenti iz naše tako imenovane kulturne zgodovine. Tega pa se ne bo nihče lotil, kajti naši ljudje imajo napačno predstavo o tej tako imenovani magistralni koncepciji naše nacionalne zavesti. O tem sem veliko govoril ali kakor pravijo ničesar!« »Kaj pa pozneje, saj govorite samo o srednjem veku?« »Ne! Pozneje kaj? Danes? Danes doživljamo strukturalno spremembo družbe, v tem pogledu gotovo anticipirano v 21. stoletje. Z vsemi našimi koncepcijami gremo pred 20. stoletje, za seboj pa vlečemo intelektualno-moralni balast, ki ni bil več aktualen niti v 19. stoletju! In tu je ta naša, kakor pravijo, diskrepanca, razkol. Ta razkol srečate na vsakem koraku.«

Ta članek še ni bil pregledan.

Oznaka arhivskega gradiva
1966-12-7301-7400_7270
Javi napako na oder@slogi.si.