Rad imam estetiziranje v snovi
Franc Šrimpf, Delo, 3. 12. 1966
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
,,Rad imam estetiziranje v snovi
Iz pogovora z mariborskim kiparjem Slavkom Tihcem
V prostornem ateljeju na Ruški cesti v Mariboru me je namah osvojila svojevrstnost neurejene urejenosti. Še preden pa sem se znašel in poskušal iz celote izluščiti posameznosti, mi je umetnik že stopil naproti. Stisk roke in pogled v njegov obraz, ki ga krog ustnic že brazdata dve močni črti, sta mi povedala, da bom imel v prihodnji uri prijetnega sobesednika. Nisem se zmotil. S človekom, ki nekaj ustvarja iz sebe, je mogoče hitro najti stik: prek njegovega dela. In to je bilo pred menoj: nenavadno, novo v obliki in novo v snovi.
»To so najbrž plastike, ki jih boste pokazali na Dunaju?« sem vprašal.
»Štiri so že gori, teh šest moram še spraviti v Avstrijo,« je odgovoril. »Pozen sem že. Spet razstavljava skupaj s kolegom Kotnikom.«
»Kje?«
»Povabila naju je najina stara znanka Elizabeth Wong. Sam sem že tretjič njen gost, Kotnik drugič. Tudi Janez Vidic je že razstavljal v njeni galeriji.«
»Njeni galeriji?«
»Da, galerija je zasebna, imenuje se TAO. Wongova je zanimiva ženska, po poklicu scenska slikarka. Menda je bila poročena s Kitajcem. Iz Hong Konga. Odtod kitajska imena.«
»Se pravi, da vas je umetniški Dunaj že spoznal. Kako so vas sprejeli, kakšno je njihovo občinstvo?«
»Precej drugačno od našega. Dunajska publika je neverjetno intenzivna. Na razstave prihajajo razdraženi kot ose. Tisti, ki prihajajo v galerije, se resnično zanimajo za slikarstvo in kiparstvo. Poznajo ga in imajo okus. Pri njih ni nikakršnega vljudnega kimanja, nasmihanja v zadregi, skomiganja z rameni. Ljudje so zares prizadeti, angažirani, če naj tako rečem. V razstavljena dela se poglobijo, sprašujejo, kako so nastala, slišati hočejo razlago.«
»In kako gledajo vas, Jugoslovana, Slovenca, Mariborčana?«
»Vedno znova so presenečeni, odkod našim umetnikom taka energija, odkod, se nam polni rezervoar vedno novih umetniških sil, ki prihajajo celo iz mesta, ki je po njihovem pojmovanju suha provinca.«
»Kaj razstavljate tokrat?«
»Deset plastik, kakor sem že povedal. Sami vidite, da sem spremenil slog in spremenil tudi snov. Poglejte tole!« In povabil me je k mizi, na kateri sem že prej opazil nenavadno, vendar izvirno oblikovane predmete. »Od kovine sem prešel k lesu. Zelo me je pritegnil, posebno temen les. Tudi bolj dosegljiv je, predvsem pa imam občutek, da dobim več iz njega. V primeri s kovino je les bolj intimen, bolj kompakten, toplejši pa tudi njegova trajnost je večja. Privlačuje me čistost snovi in možnost, da lahko iz te tvarine razen oblike pričaram svetlobo, reflekse, ki so v konkavni ali konveksni obdelavi še posebej vidni. Seveda še vedno kombiniram les s kovino. Toda les je zdaj zame primaren.«
Moral sem priznati, da ima kipar prav. Četudi ateljejska električna razsvetljava ni bila najbolj primerna za igro svetlobe in sence na oblikovanih predmetih, sem vendar različno videl na vdolbinah in izboklinah odseve, ki so vplivali ugodno, ves predmet pa je kot celota deloval estetsko.
»Rad imam estetiziranje v snovi,« je dejal umetnik kot v odmev na moje misli. »Rad imam intimnost v obliki in v snovi.«
Da, zares je dihala domačnost iz oblikovane tvarine pred menoj. Rad bi imel to domačnost pri sebi doma.
»Mnogo razstavljate?«
»Letos sem razstavljal na beneškem bienalu. Ni treba posebej poudarjati, da je to Meka za vsakega umetnika. Zdaj je pred menoj Dunaj, potem Mala galerija v Ljubljani. Tu naj bi bile prikazane moje stvari z bienala, ki pa jih že nekaj mesecev nisem videl. Menda bolj počasi potujejo. Kje sem že razstavljal? Na beograjskem trienalu, v Aleksandriji, v Kairu, v Faenzi, Palermu, Vicenzi. Tudi iz Milana so me že dvakrat vabili, pa zaradi pogojev razstavljanja zunaj vabila nisem mogel sprejeti. Prihodnje leto pa, kolikor vem za sedaj, so na vrsti London, Amsterdam in Antwerpen. Seveda bom razstavljal tudi doma.«
»Kupujejo vaša dela?«
»V Egiptu so jih odkupili nekaj za aleksandrijski muzej, dve zasebni zbirki iz ZDA, v Philadelphiji, imata nekaj mojih del, seveda tudi mariborska Umetnostna galerija, Moderna galerija v Ljubljani. Posebno sem vesel, da je ostal moj ,Semafor' v Sloveniji. Celo Muzej moderne umetnosti v Beogradu je odkupil ,Lirično vertikalo'.«
»Zakaj 'celo'?«
»Ker so na beograjskem trienalu nekaj časa prevladovali zelo osebni motivi pri odkupovanju. Odkar pa je komisija »jugoslovanska« in ne samo beograjska, se je položaj glede odkupov bistveno spremenil.«
Seveda nisem mogel mimo njegovega zadnjega in najnovejšega zares pomembnega uspeha: prva nagrada za najboljši osnutek spomenika revolucije v Mariboru, ki jo je dobil umetnik skupaj z arhitektom Brankom Kocmutom.
»Ste veseli tega uspeha?«
»Seveda. Kdo ni vesel uspeha?«
»Kako je nastal prav ta osnutek?«
»Bilo jih je več, preden je nastal ta, nagrajeni. Z arhitektom Kocmutom sva se sestajala velikokrat. Naposled sva se odločila za veliko plastiko, visoko blizu deset metrov, ki naj bi stala na novem (šele projektiranem) trgu južno od hotela Slavije v Mariboru. Spomenik naj bi dajal gledalcu več doživetij: najprej zunanja mogočna krožna oblika, prepolovljena; zatem pogled v notranjost, kamor bo lahko stopil. Tu bo človek pravzaprav izoliran od zunanjega sveta in se bo lahko predajal zvočnim in svetlobnim kvalitetam, ki mu jih bo nudila notranjost. Svetlobni učinek bo lahko posebno močan ponoči, ko bo mogoče spomenik osvetliti. Obe notranji polovici krogle bosta izpovedovali v reliefni obliki vsebino velikega dogajanja med narodno osvobodilnim bojem. Severna polovica bo svetlejša, zato bo njena vsebina optimistična, južna polovica bo temnejša, zato bo tudi snov izpovedi težja, poudarjena bo nelahko prehojena pot naših borcev.«
»Pomeni, da ste si že zamislili dokončno vsebino?«
»Zamisli so v meni, vendar še niso dokončno rešene. Dela je še veliko. Pred letom, dvema spomenik ne bo končan. Mislim, da bo delo potekalo v obdobjih. Vse pa bo v precejšnji meri odvisno tudi od denarja.«
Razgovor je tekel, s stene naju je gledala skica, ki je predstavljala Prežihovega Voranca — njegov kip bo izdelala kiparjeva žena — s plastičnim pregrinjalom pokrit doprsni kip je zavzemal v ateljeju osrednje mesto. Besede so zvenele v prostoru.
»Pa figuralika? Vam ni do nje? Je ne upoštevate?« sem še vprašal.
»Kako da ne, če je dobra? Vendar mislim, da klasična figuralika v sodobnem svetu ni več možna. Tudi v sodobni figuraliki mora biti nekaj sodobnega. Poglejte Tršarja: mislim, da je prav on znal pri nas združiti sodobni, moderni izraz s klasično tradicijo.«
Pomislil sem na Tršarjev spomenik Prežihovega Voranca, ki so ga nedavno odkrili na Ravnah, in mu z veseljem pritrdil.
Toda zdaj sva zašla na področje, ki ni več zadevalo glavnega namena pogovora...
FRANC ŠRIMPF
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Refleksija in publicistika
- Producenti
- SNG Opera in balet Ljubljana
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1966-12-7301-7400_7271