Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Ajshilov »Vklenjeni Prometej«

V. Predan, Ljubljanski dnevnik, 15. 12. 1966

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
PREDSTAVA SKUPINE 312-860 Ajshilov »Vklenjeni Prometej« Menim, da je treba od vsega začetka ugotoviti: ideja o nevezanem, iščočem gledališču, ki si jo je bil zamislil igralec J. Souček, je vsaj tolikanj prikupna, kot je prikupno rojstvo slehernega raziskovanja ali poskusa. Tokrat še tembolj, ker je skupina 312-860 z očitno vnemo in dobro voljo prejela za popotnico komaj kaj več ko razumevanje, kakršnega poznamo le še v gledališkem ljubiteljstvu. A kolikokrat smo premišljali: najbrž bi ljubiteljski entuziazem in poklicno znanje lahko rodila imenitno gledališče. Ko tedaj s trdnimi simpatijami pozdravljamo novo gledališko prizadevanje, bi bilo popolnoma neiskreno, če bi zavoljo teh simpatij spregledali ali kar zapostavili kritično razvidnost ob prvem srečanju. Prav ta kritična razvidnost pa ob Součkovi nastopni predstavi zbuja tudi precejšnje število vprašanj ali celo ugovorov. Skoraj paradoksalna je resnica, da si je skupina izbrala za svoj prvi nastop delo, ki sodi med temeljne kamne več kot dva tisoč let starega evropskega dramskega izročila. Nobenega dvoma seveda ni, da se Prometej in prometejstvo kot fenomen ohranjata s svojim simbolnim vizionarstvom tako rekoč za vselej in torej tudi za naš čas in prostor. A misel, ki skuša razpoznati težnje oblikovalcev Prometeja, si ne more kaj, da ne bi domnevala: očitno so te težnje močneje zasidrane v zdajšnji in tukajšnji eksistenčni, se reče, življenjsko problemski in umetniško-izpovedni resničnosti, torej bi tem težnjam v vsakem pogledu bolj ustrezalo zdaj spočeto, zdaj in tukaj prizadeto, s senzibilnostjo današnjega sveta prežarjeno delo. Jurij Souček in nastopajoči imajo nemara pripravljen odgovor: ujeti te težnje v dramaturški lok od antike do naših dni, napolniti ta lok v njegovih posameznih manifestacijah z - domnevajmo - nekonvencionalnim odrsko-izpovednim izrazom. In če je dramaturška težnja tega loka resničnega spoštovanja vredna, je Prometej kot njegova prva konkretna gledališkoizrazna uresničitev neprimerno manj zanesljiv. Souček kot sodobno čuteč in premišljajoč gledališki ustvarjalec očitno ne more in noče prisegati na tisto oblikovalno izročilo, ki antične tragedije vklepa v zanosno vzvišene, patetične vezi klasičnega »strahu in sočutja«. Sodeč po interpretaciji Prometeja mu je bližji izraz zavestni upor, tragična okrutnost kot možnosti gledališke izpovedi. Če je ta domneva točna, bi pričakovali, da bo celovita interpretativna ideja podrejena tej zamisli. In priznati je, da je vsaj v določenem smislu bila tudi dosledno uresničevana: V glasovni ritmiki, ki je valovila iz domala okorne, tihotne negibnosti v okrutno razpenjene fortissime. Skoraj dosledno pri vseh igralcih, skoraj dosledno ista shema. Znotraj te sheme, znotraj te doslednosti pa je v vseh pomenljivih odtenkih bilo malone toliko stilnih izrazov, kolikor je bilo igralcev in to vsesplošno raznorodje je potlej razdedinjalo tudi tisto že omenjeno navidezno doslednost. Vendar bi bilo mogoče tudi to razumeti, saj je navsezadnje ansambel Prometeja popolnoma heterogen. Usodneje se mi zdi, da je tudi valujoča glasovna ritmika kot najbolj strnjena izrazna podoba bila močno formalna, celo formalistična. To je izraz, ki se zgolj vnanje napaja pri elementih tako imenovanega okrutnega teatra, ki je bil del Artaudovega programa in ki je dandanes nemara najbolj znan v Brookovi različici. Celotni interpretaciji in tudi omenjenemu osrednjemu izrazu manjka tista pomembna notranja, prizadeta, idejno izostrena, v sleherni repliki utemeljena dimenzija, ki bi nas prepričala, da je Prometej zasnovan ne le na nekem gledališkem, marveč tudi izkustvenem, idejnem, eksistenčno izpovednem konceptu. Tega osebno nisem mogel ne spoznati, ne občutiti, in tako se mi je samodejno vsilil vprašaj nad uprizoritvijo kot celoto. Njen koncept, njena resnica je usahnila v pesku zunanje teatralike. Igralci so očitno sledili režiserju. Najpogosteje in vsaj mestoma globlje od vnanje podobe je segla kreacija Kristijana Mucka v naslovni vlogi. Bil bi vesel, če bi prihodnje uprizoritve skupine 312-860 demantirale pričujočo skepso. V. PREDAN

Ta članek še ni bil pregledan.

Oznaka arhivskega gradiva
1966-12-7301-7400_7342
Javi napako na oder@slogi.si.