Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

J. Saunders: Vonj po cvetju

Josip Vidmar, Delo, 16. 12. 1966

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Gledališče J. Saunders: Vonj po cvetju Gostovanje Theatra am Neumarkt, Zürich S to dovolj tipično sodobno dramo je züriško gledališče 12. t. m. vrnilo gostovanje naši drami, ki je tam nastopila s Koppitovim: »Ubogim očkom...« Igri spadata v avantgardno dramsko literaturo našega časa. Mračna Saundersova drama je taka, da velja zanjo avtorjeva izpoved, ki je sicer nastala v zvezi z njegovo prvo celovečerno dramo: »Zasnoval sem načrt za globoko temo, kratko malo: Usoda človeka. V načelu bi se morala zgledovati po srednjeveških gledaliških moralitetah... z interpreti, ki bi predstavljali: smrt, poželenje, upanje, človeka... V igri, ki sem jo spisal, je opaziti samo sledi tega mojega himeričnega načrta...« Tudi v »Vonju po cvetju« nastopajo osebe, ki sicer imajo individualna imena, ki pa bi jih v seznamu oseb prav tako lahko označili s splošnimi imeni, kakor: dekle, mačeha, oče, stric, bratranec, grobarja itd. Vse te osebe so namreč komaj komaj individualizirane in komaj komaj živé. In če bi hotel to dramo gledati kot individualno usodo, bi se mi zdela preneznatna, če pa naj jo imam za splošno podobo usode človeka, ji nekako ne morem priznati prave prepričevalnosti, ker je vendarle preveč individualna. Vsa vsebina igre je kakor potopljena v nekak na pol prozoren medij, za katerim in v katerem življenje, ki ga gledamo, počasi ugaša in odmira. Njegov smisel je absurd in brezup življenja, osamljenost človeškega bitja, tokrat dekleta, ki si je v bridki ljubezenski stiski in zaradi popolne notranje osamljenosti vzelo življenje. To bitje zdaj pred nami pokopujejo, toda dekle le še živi neko polutansko eksistenco, giblje se po odru med svojimi pogrebci in nam med pogrebnimi obredi pripoveduje o svojem kratkem in bednem življenju, dokler naposled ne odide, izgine, da ostane za njo samo še vonj po cvetju. Ta melanholična igra je pisana z dobrim posluhom za učinek, ki je poetično grozljiv in malce sentimentalen, v odličnem, lapičnem dialogu, ki je plastičen in odmerjen v skladu z značajem celote. Toda v kombinaciji pogrebnih obredov z bedo tega življenja, ki je naposled vendarle dovolj vsakdanja spolna muka, je kljub avtorjevi diskretnosti vendarle veliko perverznega, ki občutljivega gledalca moti, kakor verjetno nekatere draži. Predstava züriških gostov je bila pod vodstvom režiserja Reinharta Sporrija zanimiva in solidna. Vsi sodelujoči so pokazali trdno igralsko znanje in smisel za osnovno intonacijo, potrebno temu delu. Poglavitno nalogo pa je nosila mlada igralka Doris Kunstmann, ki je z moderno preprostostjo in prirodnostjo odigrala vse momente svoje izpovedi in ki je s finim občutkom ustvarjala iluzijo o bridkem izginevanju tega bitja iz življenja, tujega in svojega. Ta iluzija je bila kreativni smisel in višek večera, ki nas je seznanil s svojevrstnim modernim tekstom in z odličnim sodobnim švicarskim gledališčem. JOSIP VIDMAR

Ta članek še ni bil pregledan.

Oznaka arhivskega gradiva
1966-12-7401-7500_7352
Javi napako na oder@slogi.si.