Kaj bo z Mladinskim gledališčem
S. Šlamberger, Ljubljanski dnevnik, 20. 12. 1966
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
PO VČERAJŠNJEM POSVETOVANJU PRI ODBORU ZA KULTURO MESTNEGA SVETA
SE ŠE VEDNO VPRAŠUJEMO:
Kaj bo z Mladinskim gledališčem
Vse kaže, da strokovnjaki za gledališče in vzgojo govore v prazno
Predlog: gospodarske organizacije meceni kulture?
Tako kot so bili sklenili pred mesecem dni, so se včeraj člani odbora za kulturo pri ljubljanskem Mestnem svetu ponovno sestali, da skupaj z gledališkimi strokovnjaki, predstavniki visokih šol in družbeno-političnih organizacij spregovore o usodi gledališč za mladino, posebej Mladinskega gledališča. Znašli so se, kot že tolikokrat, v absurdnem položaju: vsi prepričani, da je obstoj in nadaljnji razvoj Mladinskega in Lutkovnega gledališča za naš kulturni razvoj potreba in nuja, so lahko le ponovno govorili o tej nujnosti in potrebnosti, upravičevali obstoj gledališča za mladino in se skeptično spraševali: bo mar to ponovno in ponovno dokazovanje vendarle kaj zaleglo?
Nad njimi je namreč ves čas viselo priporočilo, ki ga je sprejel Mestni svet na svoji zadnji seji, kljub temu, da je odbor za kulturo odločno odklonil to zamisel: priporočil je amaterizacijo Mladinskega gledališča. Včerajšnje ponovno posvetovanje je bilo tako pravzaprav le eden od poizkusov, prepričati ustanovitelja Mladinskega gledališča, da je vse doslej premalokrat prisluhnil željam, ambicijam in potrebam prizadevnega kolektiva Mladinskega gledališča. Kolektiv gledališča, ki je v zadnjih štirih letih dosegel razvojni skok na več kot 140 predstav z 8000 abonenti in 60.000 gledalci v letošnjem koledarskem letu, je upravičeno prepričan, da je na svoji poti dosegel tisto stopnjo, ko mu le entuziazem ob pičlih družbenih denarjih ne more več pomagati k nadaljnjemu razvoju v pravo poklicno gledališče za mladino in si želi delati vsaj v kolikor toliko urejenih razmerah. Prosili so za dodatnih deset milijonov v naslednjem letu, da bi ta svoj koncept uresničili, in dobili za odgovor priporočilo o amaterizaciji. »Vsako nerazvijanje za nas pomeni smrt in ne bi rad, da bi se ob delu zavedali, da umiramo,« je dejal vodja Mladinskega gledališča Tone Pavček. Razvojna pot gledališča je bila javnosti že leta nazaj znana, razprav o njem je bilo toliko kot o nobenem gledališču in njegovi člani se sprašujejo, kako so jih mogli pustiti v razvoju do sedanje stopnje, ko izpolnjujejo norme rednega poklicnega gledališča potem pa jim priporočiti vrnitev na začetek pred desetimi leti.
Včeraj je bil 19. december in v Mladinskem gledališču so terjali odgovor na vprašanje: kaj zdaj? V prvih treh mesecih prihodnjega leta se jim obeta kvečjemu 23 % letošnjega družbenega prispevka - abonentom pa so v tem obdobju dolžni dve predstavi. Izjava, da v takih pogojih svojega dela ne morejo več opravljati in ga bodo morali zato odložiti, abonentom pa vrniti njihov denar, je na včerajšnji seji zazvenela kot zadnji poskus utrujenih entuziastov, da bi zbudili razumevanje za svoje težave, za odgovornost do kulturne rasti mladih generacij.
Odbor za kulturo in vsi zbrani strokovnjaki so jim lahko zagotovili le, da jih razumejo in podpirajo njihova hotenja. Lahko so ponovno ugotovili, da odbor ne soglaša s tezo o deprofesionalizaciji Mladinskega gledališča. Lahko so le razpravljali o finančnih težavah Mestnega sveta ob vseh številnih odgovornostih, ki jih ima, o neurejenosti komunalnega sistema, o potrebi po širšem samoupravnem telesu za kulturo na področju mesta, nekakšnem prosvetno-kulturnem zboru. Odbor je tudi sklenil, da bo skušal doseči pri republiških forumih sofinanciranje obeh edinih slovenskih gledališč za mladino, če mesto ne bo moglo najti dovolj sredstev zanju. Zanimiv je bil tudi predlog upravnega odbora Mestnega gledališča ljubljanskega, naj bi odbor za kulturo Mestnega sveta priporočil republiški in zvezni skupščini, da bi začeli razpravljati o zakonskem predpisu o mecenstvu. Gospodarskim organizacijam naj bi s takšnim predpisom omogočili, da iz svojih skladov (ti dostikrat dosegajo visoke vsote) pomagajo kulturnim ustanovam, so pa za ta kulturi namenjena sredstva oproščene vseh davčnih dajatev.
Bilo je torej mnogo razumevanja, bilo je soglasje o nujnosti gledališč za mladino, bilo je nekaj konkretnih predlogov. Glede na kompetence odbora za kulturo pa kljub strokovno najvišji usposobljenosti razpravljavcev še vedno ostaja vprašanje: kaj bo z Mladinskim gledališčem?
S. ŠLAMBERGER
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Gledališče Refleksija in publicistika
- Osebe
- Tone Pavček
- Producenti
- Mestno gledališče ljubljansko Slovensko mladinsko gledališče Lutkovno gledališče Ljubljana
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1966-12-7401-7500_7372