Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Kaj je z umetniško nedotakljivostjo?

Janez Lampič, Delo, 23. 12. 1966

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Prejeli smo Kaj je z umetniško nedotakljivostjo? Uživalci reproduktivne umetnosti imamo v novejšem času več ko dovolj vzročne podlage za vpraševanja pod gornjim naslovom. Kot gledališki amater sem posebno občutljiv za anomalične pojave na področju dramske književnosti. S pridevkom anomalične mislim na vse neredke primere samozvanega in v tem desetletju tako razširjenega spreminjevalnega poseganja v dramska besedila. Verjetno se ne motim, če spravljam začetek te sodobne manire v zvezo z aktualiziranjem zaprašenih antičnih in renesančnih tekstov. Težnja po izraznem približevanju duhovne vsebine potrebam in okusu sodobnega človeka je sama po sebi nedvomno zdrava in naravno utemeljena, saj sta iskanje in odkrivanje osnovna značilnost vsakršnega iskrenega in predanega, v napredek usmerjenega dela; vsako nasilno prilagojevanje klasičnih del, npr. Cankarjevih dram, pa je gotovo početje, ki bi ga v skrajnosti mogli imenovati literarni vandalizem ob vsej dobri volji, narediti nekaj dobrega. Mile Korun, ki mi je v mislih, ga izvaja v imenu moderne gledališke kulture in z varnostnim občutkom, da se podobno dogaja tudi drugod po »naprednem« svetu. Spominjam se povojnih izdaj dramskih del slovenskih klasikov, opremljenih z dobrimi dramaturškimi opombami naših najboljših slavistov, ki so zlasti pri Cankarju ne samo priporočali, marveč skorajda roteče amaterjem naročali spoštovanje in nedotakljivost teksta. Vsekakor je razumljivo, da takšni apeli v nobenem primeru niso veljali šolanim profesionalcem, pri katerih je pričakovati razvitost odgovornosti na najvišji ravni. Toda prizadevni amaterji vse pogosteje obiskujejo predstave poklicnih gledališč; in kakšno zakonitost naj vidijo v tem, da je njim tudi ob najglobljem premisleku prepovedano črtati iz Cankarja le malenkost besednega obilja, hkrati pa smo že priče ne le prav krepkemu delu dramaturškega svinčnika, marveč tudi pravemu mrcvarjenju koncepta. »Pohujšani blagor«, kakor imenuje M. Javornik Korunovo postavitev Cankarjeve komedije v celjskem gledališču, je slovensko publiko (zlasti po predstavah v Mariboru in Ljubljani) ponovno ostro razdelil v dva tabora, ali pa je le še poglobil prepad, ki je zazijal že ob »Pohujšanju« istega režiserja v ljubljanski Drami. Če bi bilo to praktično mogoče, bi bilo zanimivo oceniti mnenja tistega dela obiskovalcev, ki je Korunov »Blagor« ugodno sprejel. Domnevam, da je med njimi vsaj nekaj takih, ki so se z njim solidarizirali iz spoštovanja do dela poklicnega gledališča pod vodstvom priznanega režiserja iz republiškega centra; večina njih pa je tako predstavljeni »Blagor« priznala zato, ker je pač moderen in ga sprejemajo kot vsak modni kroj, pa naj bo po svoji obliki še bolj banalen in vnaprej obsojen na nagel zaton; to so ljudje, ki si ne upajo imeti lastnega okusa in osebnega mnenja o stvareh, zato pa se v svoji povprečnosti slepo podrejajo imperativom časa. V zvezi s to drugo aktualizacijo Cankarja ne kanim pogrevati kritičnih mnenj, ki sta jih zapisala M. Javornik in J. Vidmar, marveč želim zapisati le svoje amatersko stališče pod črto h kritičnemu razmišljanju A. Inkreta v študentski »Tribuni«. Po pazljivem branju te obširne analize sem razbral, da bi bil kritik pripravljen priznati Korunovo idejno-dramaturško operacijo, če bi prinesla pričakovani rezultat, namreč spontani akt etičnega spreminjanja družbe. Kritik zase ugotavlja, da se je celotno prizadevanje režiserja v smelemu uveljavljenju osebne izvirnosti invencije izoblikovalo v nekakšen plakat odbijajočega moraliziranja. Končuje s pristavkom, da bi bilo potrebno o delu še razpravljati. Inkret je nedvomno eden izmed vodilnih nosilcev miselnosti naše mlade generacije, torej se zanesljivo srečuje s Korunom poustvarjalcem na skupni stezi modernih estetskih pojmovanj in iskanja novih izraznih sredstev. In če je rezultat Korunovega dela v najboljšem primeru enak velikemu vprašanju, menim, da bi režiser ob resničnem spoštovanju Cankarja in ob svojem talentu, ki mu ga nihče ne odreka, zmogel ustvariti neproblematično predstavo brez bojazni, da bi jo mladi prenapeteži ocenili kot muzealno. Kakor ne zastarevajo resnično velika dela, se tudi ni bati za genialna izrazna sredstva. Če se prav spominjam, je isti režiser, ki meni, da je le operirani Cankar polnovredna duhovna hrana za sedanji čas, po svojem »Pohujšanju« sam dejal o svojih izraznih sredstvih, da bodo čez nekaj let že zastarela. Temu je lahko verjeti, toda zdi se mi, da so v taki nevarnosti predvsem tista sredstva, ki so bolj ali manj cenenа. Če bi se odločil za rahločutnejša in netvegana, bi svojim predstavam zagotovil mnogo višjo ceno, nedeljeno priznanje publike, s tem pa tudi trajnejšo vrednost. Cankarjev tekst naj bi torej ostal nedotaknjen. Kot konsument slovenske književne in gledališke tvornosti se izrekam za nedotakljivost oziroma maksimalno obzirnost reproduktivnega obravnavanja umetniških del. Daleč sem od tega, da bi skušal učiti visoko izobraženega in uglednega gledališčnika, toda prepričan sem, da izrečeno misel delijo z menoj še mnogi, ki jim je kaj do tega, da bi delo na visokem umetnostnem vrhu res zdravo vplivalo na življenje in razvoj slovenskega gledališkega amaterizma. JANEZ LAMPIČ

Ta članek še ni bil pregledan.

Javi napako na oder@slogi.si.