Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Protestiram!

Vasja Predan, Delo, 28. 12. 1966

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Prejeli smo Protestiram! V petnajstih letih pisanja o slovenskem gledališču, o njegovih iskanjih, naporih, zmagah in porazih, sem se kot kritik marsičesa naučil. Žal je ta učenost morala najpogosteje zajemati iz tiste spoštovanja vredne zakladnice, ki se ji pravi gledališka praksa. Ta pa spet ni in ne more biti zgolj tisto, kar si pod pojmom gledališke prakse največkrat zamišljamo: gledališče kot umetniško oblikovalni fenomen, predstava kot njegov najdoločnejši rezultat. Dasiravno bi seveda bilo razumno in logično, ko bi gledališka praksa bila za presojevalca vsaj pretežno to, kar smo o nji povedali, je resnica popolnoma drugačna. Če dalje pogosteje nam je namreč premišljati tudi o tisti praksi, ki je gledališče z vso svojo ustvarjalnostjo vred od nje odvisno: to je tako imenovana družbena praksa, njeno učinkovanje na umetniško dejavnost, določneje, vprašanje, kako ta družbena praksa ravna z gledališčem kot z eno izmed svojih duhovnih, umetniško oblikovalnih možnosti in razsežnosti. Ne da bi razgrinjal in nadrobno opredeljeval zagatni položaj vseh slovenskih poklicnih teatrov, naj se tokrat ustavim le pri enem izmed bistvenih konstitutivnih členov slovenske odrske omike, pri Mladinskem gledališču iz Ljubljane. V petkovi številki Dela sem namreč prebral vso brutalno resnico o položaju te institucije, še zlasti pa me je za pričujoč premislek in pisanje spodbudil prvi stavek izjave Toneta Pavčka, dosedanjega umetniškega vodje Mladinskega gledališča: »Izredno mi je žal, da bomo začeli proslavo 100-letnice slovenskega gledališča z ukinitvijo Mladinskega gledališča, tistega, ki je... Slovencem za nadaljnjo gledališko kulturo najbolj potrebno«. Tako tedaj. Zares, človek se mora pri nas marsičemu privaditi. A prav tako je res, da vsega le ni mogoče prebaviti. Domišljam si, da nisem več nerealističen zanesenjak, kadar teče beseda o slovenski kulturi. A vendar citiranim besedam skorajda nisem mogel verjeti in bi jim tudi ne verjel, ko jih ne bi bil izrekel tako zavzet in zgledno dejaven človek, kot je »dosedanji umetniški vodja Mladinskega gledališča«. Gledališka praksa, ki sem o nji govoril, me je namreč naučila med drugim spoznavati in vrednotiti tudi delo izjemno požrtvovalnega umetniškega zbora Mladinskega gledališča. Iz vsega, kar vem o delu tega prizadevnega kolektiva, iz njegovih umetniških rezultatov in nemara predvsem iz čedalje bolj živega pa naraščajočega odmevanja in vloge, ki jo ta teater ima med naraščajem gledališkega občinstva, morem odgovorno in preudarno soditi: navkljub skrajnje nezavidljivemu položaju, navkljub prenekaterim nevšečnostim, s katerimi se je Mladinsko gledališče na svoji prehojeni poti moralo srečevati, je ostala njegova ustvarjalna volja skoz in skoz zgledna, predstave kot umetniški plodovi pa iz sezone v sezono bolj privlačni in zanimivi. A če zapostavim svoje lastno mnenje, sem prepričan, da bi najboljši odgovor dali stotisoči mladih gledalcev vsevprek po slovenski domovini, ko bi jih povprašali, kaj sodijo o svojem gledališču. Saj to je njihovo gledališče in je hkrati edino nacionalno gledališče, ki naj pri najmlajših in mladih obiskovalcih prebuja vse tisto, kar človeku odpira svet odrskih desk. Seveda bi bilo skrajno sebično misliti, da je edino gledališče tista možnost, ki naj dozorevajoči človek skoznjo oblikuje svojo osebnost. A prav tako ni nobenega dvoma, da pomenja ukinitev te možnosti ukinitev ene izmed tistih bistvenih soustvarjalnih prvin, ki brez nje ostaja človek le polprebujeno ali vsaj necelovito bitje. Tisti in tak človek, ki je nič kolikrat zapisan v vseh naših programih in deklaracijah, se pravi, živ, občutljiv, kritičen, kreativen, človeški človek. O vsem tem najbrž tisti, ki si malone z brezdušnim cinizmom upajo sprejeti odločitev in odgovornost za ukinitev tako pomembne umetniške in vzgojne institucije, kot je Mladinsko gledališče, ne premišljajo ali pa so v svojem tehnokratskem napuhu pozabili premišljati, če so sploh kdaj znali ali hoteli premišljati. A čeravno bi ti isti ljudje v pomembnost opisane vloge kar na pamet, brez premišljanja načelno celo privolili, bi najbrž v konkretni razpravi imeli na mah priročen odgovor: denar. Tega ni. Ni ga nikjer, kjer bi moral biti. Verjamemo, da nacionalnega kulturnega programa ni mogoče kompleksno kreirati brez gledališča za mladino, a ker ni denarja, se moramo temu programu odreči. Tako rezoniranje je seveda jalovo in vrhu tega še nezanesljivo, saj vemo, da ti isti ljudje znajo najti denar, kadar je, denimo, treba »pokriti« primanjkljaj kakemu »uglednemu« podjetju in to navzlic tako dolgo pričakovani in nujni gospodarski reformi. Vprašati se je le, kakšni bodo plodovi te reforme, če bo samo gospodarska, ne pa tudi družbena in moralna. Bojim se, da skrajnje enostranski, da bodo torej zgolj polreforma. Sicer pa vsi vse to vemo, o tem beremo, se v to vključujemo. Le da takrat, ko je treba resnično preiti od besed k dejanjem, pogostoma zatajimo vsa načela, obljube in sklepe. In smo popolnoma vznemirjeni, ker nam mladi rod ne verjame, ker hodi po svojih poteh. V zahvalo pa mu z brezdušnim cinizmom, spretno maskiranim v votlodoneče deklarativne puhlice, ki o njih vemo, da so laž, še preden smo jih izgovorili do kraja, brutalno posekamo eno izmed tistih ljubeznih drevesc, ki se je okrog njega z veseljem in zanimanjem zbiral in ki se mu pravi mladinsko gledališče. Zoper ta in tak cinizem in tehnokratski napuh protestiram in sem prepričan, da v tem protestu nisem osamljen. Ali pa — če smem tudi sam biti vsaj rahlo ciničen — protest tudi tale hip prekličem: če se namreč javno in odgovorno domenimo, da umetniške institucije, kakršna je mladinsko gledališče, nočemo, da nam je ni treba, da smo proti nji in da tedaj iz vseh programov in deklaracij ustrezno temu domenku zbrišemo tudi vse besede o živem, občutljivem, kritičnem, kreativnem, človeškem človeku. Tako bomo vsaj zanesljivo vedeli, kje in kaj smo. VASJA PREDAN

Ta članek še ni bil pregledan.

Oznaka arhivskega gradiva
1966-12-7401-7500_7413
Javi napako na oder@slogi.si.