Štiri domače mladinske igre
Stanka Godnič, Delo, 29. 1. 1965
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Med knjigami
Štiri domače mladinske igre
(Mladinska knjiga: Mladi oder 1964)
»Deček z dvema imenoma« Antona Ingoliča v dramatizaciji Ferda Delaka, »Strip strup — denarja kup« Miloša Mikelna, »Starši na prodaj« Žarka Petana in »Ukaz rdečega zmaja« Leopolda Suhodolčana so štiri domače mladinske igre, ki jih je založba Mladinska knjiga uvrstila v svojo redno zbirko Mladi oder za leto 1964. Za omilitev večnih repertoarnih zadreg, pred katerimi se vsako sezono najdejo igralske družine, ko iščejo dela za svojo mlado publiko, je tako spet vsaj v majhni meri poskrbljeno. Morda bi se pri takšnem posredovanju mladinskih in otroških del kazalo ozreti tudi v sosedne republike in čez meje ter tako še bolj obogatiti mladinski gledališki repertoar. Vsekakor pa velja prva skrb popularizaciji domače dramatike in v tem pogledu je založba vsekakor zaslužila ob svoji novi publikaciji priznanje.
Od štirih na novo natisnjenih mladinskih iger kar tri obravnavajo sodobne teme (dve med njimi izhajata pri tem iz modernih dramaturških načel), četrta pa, ki sega v polpreteklo dobo, je še vedno aktualna. Tematskemu izboru novega zvezka Mladega odra torej ni kaj očitati. Preglejmo torej vsebinske in kvalitetne pridobitve, ki se ponujajo mladinskemu gledališkemu repertoarju.
Ingoličev in Delakov »Deček z dvema imenoma« (po navedbi v knjigi ni mogoče razbrati, ali je Ingolič, avtor istoimenske povesti, tudi sam sodeloval pri dramatizaciji ali pa jo je samostojno opravil Ferdo Delak) obravnava eno izmed tem, ki so emocionalno razgibale prva povojna leta pri nas. Motiv slovenskega otroka, ki so ga med vojno ugrabili in dorašča v nemškem okolju, pa ga sodišče prisodi njegovi pravi materi in odvzame rednikom, je dal snov celo filmu — tudi pri nas smo videli »Razdvojeno srce« v angleški proizvodnji. Anton Ingolič je napisal o tem mladini namenjeno povest, ki seveda ni segla tako globoko v psihologijo dveh žena — krušne in prave matere, vsekakor pa je za mladega bralca v dovolj dostopni in prikladni obliki nakazal vrsto zapletenih občutij in preobratov glavnih junakov. Z istim nakazovanjem se je zadovoljila tudi dramatizacija in prepustila igralcem, da do konca izoblikujejo odrske like. Tako bo igra šele na odru lahko zaživela svoje samostojno življenje, kajti v knjižni obliki je njen tempo udržan, skoraj brez prave dramatične napetosti in se mnogo bolj približuje epsko-dramski kroniki kot pa celoviti, dramaturško samostojni in polnokrvni igri.
Druga igra v knjigi, Mikelnov »Strip strup — denarja kup«, je prav gotovo najboljši odrski tekst v tem izboru. S sodobnimi gledališkimi prijemi in dobrim poznavanjem tako odrskih zakonitosti kakor teatrske »pesniške svobode« obravnava v domiselni personifikaciji temo spopada med dobro in slabo mladinsko literaturo. Prvo poosebljajo znani junaki klasičnih mladinskih del od Kralja Matjaža mimo Robina Hooda do Poslednjega Mohikanca, drugo pa dva tihotapca stripov z njihovimi standardnimi junaki. Že ob uprizoritvi tega dela na odru ljubljanskega Mladinskega gledališča smo ugotovili, da bi pozitivni junaki morali pravzaprav veliko bolj aktivno posegati v živahno dejanje, in s tem opozorili na domala edino občutnejšo pomanjkljivost igre. Ob njenem prebiranju pa znova in nemara še bolj, kot na odru, oživijo duhovitost dialoga (resda je v tem pogledu bolj namenjen odraslemu kot pa mlademu gledalcu), smisel za besedno in značajsko komiko ter rahel satirični nadih. Kako zna Mikeln plastično oblikovati odrske osebe, dokazujeta npr. imenitni Miličnik in pa stari Kralj Matjaž s svojo nenehno nostalgijo po kamniti mizi. Škoda, da je prav ta plastičnost odpovedala pri tistem junaku, ki je za mladega igralca njegova identifikacija z odrskim dogajanjem, pri pobiču Mitji.
Podobno poznavanje sodobnih teatrskih poti in podobna želja po šaljivo-satirični obdelavi sodobne teme sta značilna tudi za »Starše naprodaj« Žarka Petana. Čeprav je osnovna ideja te igre protest proti otroški čustveni osamljenosti in zmehaniziranosti sodobnega življenja, je tudi v njej kanček posmeha »uvoženi« literaturi v odrsko domiselnem prizoru konserviranega gledališča. Petanova igra vnaša na oder še več živahnega direndaja in fantastike kot Mikelnova, zaostaja pa za njo v pogledu literarne poglobljenosti dialoga.
Če je Mikelnov tekst v knjigi najboljši, je Suhodolčanov najbolj zanimiv s svojo imenitno zasnovo, žal pa tudi s svojimi neizrabljeni mi oziroma napačno izpeljanimi možnostmi. »Ukaz rdečega zmaja« je namreč dramaturško najbolj konkreten in sodoben v želji, da na mladini razumljiv način spregovori o njej sami in o problemih, ki jih premagujejo v svojem dozorevanju. Opredelitev za dobro proti slabemu, etične zmage nad samim seboj in trdna zavest tovarištva so ideje, ki jih na odru le malokdaj srečamo postavljene v našo sredino. Prav to je naredil Suhodolčan in ob vsem priznanju njegovi tematski zamisli lahko tembolj obžalujemo, da je ni realiziral z večjim, bolj izostrenim posluhom za mladinsko psihologijo in za čisto odrsko podobo brez teatralnega balasta. Že simbol rdečega zmaja je malce šibak in skonstruiran, še bolj odtujevalno učinkujejo nekatere naravnost diletantsko zamišljene osebe (npr. soseda Frudrugim namenom kot preži- veli teatralni učinkovitosti vedom). Želeli bi, da bi se avtor v čistejši, literarno poglobljeni in odrsko sodobnejši obliki še kdaj vrnil k pozitivnemu jedru svoje igre o ukazu rdečega zmaja, k liku in značaju »teenagerja« Marka.
Ob koncu še tole: naše gledališke skupine so dobile štiri dela, s katerimi lahko pomnože svoj mladinski repertoar. Vsa štiri dela so dokaj zahtevna v režijskem in igralskem pogledu, vsako od njih zahteva vsaj nekaj veščih, nadarjenih karakternih igralcev. Ansambelsko starostno omejene, a navdušene in prizadevne igralske družine na naših šolah, ki bi tako rade zaigrale kaj novega, so potemtakem ostale praznih rok.
STANKA GODNIČ
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Dramatika
- Producenti
- Slovensko mladinsko gledališče
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1965-01-3301-3400_3340