Tovariši, to se nas tiče!
Iva Bozovičar, Delavska enotnost, 7. 1. 1965
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Debibit
7.1.64
TOVARIŠI,
TO SE NAS
TIČE!
ŠTUDENTSKI SATIRIČNI
KABARET
V iskanju novih oblik gledališke izraznosti se vedno pogosteje pojavljajo tudi nove vsebine, ki jih je moč učinkovito uporabiti prav v satiričnem kabaretu. S tem so v svetu že daleč pred nami, zlasti učinkovita je dejavnost satiričnih kabaretov na Poljskem. Nosilci teh novih oblik so skoraj povsod mladi ljudje — študenti, ki so običajno avtorji domiselnih, duhovitih in kritičnih tekstov, hkrati pa tudi dobri igralci, pevci in plesalci. S tem je njihova ustvarjalnost po vsebinski kot izvedbeni plati lahko enakovredna poklicni gledališki umetnosti in jo gledalci tako tudi sprejemajo in vrednotijo.
Pri nas smo s tem šele na začetku. Prav je, da smo začeli, vprašanje pa je, v koliko je skupina Akademik s svojim satiričnim kabaretom »Tovariš, to se tebe ne tiče!«, s svojo izvedbo satiričnih krpic resnično uspela ter s specifičnimi domiselnimi, duhovitimi in predvsem dovolj kulturnimi teksti in izvedbo lahko predstavila našemu občinstvu novo obliko gledališča in ga k temu pritegnila. Izvajalci in sodelavci so si prizadevali, da bi ga večeru dali čim močnejši poudarek duhovite in izvirne družbene satire, da bi s svojimi teksti bičali napake, ki se iz dneva v dan porajajo in ponavljajo v našem življenju in ki zaslužijo obsodbo in popravek. Žal pa v tej kritičnosti je prečesto niso znali najti njene globlje vsebinske osti, niso bili dovolj aktualni in na dovolj visoki kulturni ravni. V prizadevanju za čimvečjo pestrostjo in komunikativnostjo so bili prečesto neokusni, žaljivi in za sodobno napredno mislečo in intelektualno mladino primitivni ter brez izostrenega posluha za resnične deformacije človeka in družbe. Tega pa jim tudi za začetek ne moremo opravičiti.
Stara resnica je, da neko idejo, nazor ali umetniško izpoved lahko smešiš, lahko pa jo tudi razvrednotiš, vendar pa moraš vedno najti nekaj boljšega, ustreznejšega in vrednejšega. Če zadeva to na primer družbeni sistem, konkretno družbeno ureditev, kar je bilo med vrsticami čutiti, se sprašujem, kakšna ustreznejša ureditev naj bi za te mlade ljudi nadomestila sedanji družbeni sistem in če je predvsem rdeča barva za našo družbo danes sploh bistvenega in odločilnega pomena (vsake toliko časa so namreč igralci vohljali po tleh, če je še dovolj rdeče barve linije!). Ob tem se vprašujem, ali bo naša žeja po družbeni satiri pogašena, če naj ubira pota, da se bo spotikala predvsem ob to, kar je po znanih zakonih dialektike nujen zgodovinski proces in razvoj, ki ga ni moči ustaviti. Lahko ga tako ali drugače zavremo, začasno spremenimo, toda razvoj gre dalje po svoji nujni razvojni poti. To je ena plat uprizoritve, druga, sprejemljiva, pa je smešenje vsega, kar je v našem vsakdanjem življenju napačnega, nedoslednega in slabega. Odkrita in poštena kritika nam je še kako potrebna in zaželena, vendar pa naj bo plod objektivne in resne presoje dane situacije, temeljitega poznavanja družbenih procesov in dogajanja v našem vsakdanjem življenju. Samo taka kritika bo zadela v živo, ne bo naivna in marsikdaj brez prave aktualne, življenjske osti, bo lahko duhovita, ostra in seveda tudi spodbudna. S tako kritiko in satiro naj bi naši mladi ljudje zdravili vse, kar je napačnega. In tako kritiko bi brez dvoma ljudje z veseljem sprejeli in videli v njenih ustvarjalcih bodoče delavce in upravljalce, ki se bodo nekoč na svojih delovnih mestih znali izogniti napakam svojih predhodnikov.
IVA BOZOVIČAR
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Gledališče Refleksija in publicistika
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1965-01-3301-3400_3374-a