Ljubite gledališče
Filibert Benedetič, Primorski dnevnik, 10. 1. 1965
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
LJUBITE GLEDALIŠČE
Ni zadosti, da je človek vesten in marljiv; mora biti tudi pošten. Če tak dela napake, se te dajo popraviti, toda če dela napake nepošteno, je zelo hudo. Če vrhu tega poželjivo čaka na napake svojega bližnjega in mu ne pomaga, je to do skrajnosti žalostno. Kako naj si drugače v Slovenskem gledališču v Trstu razlagamo nenaklonjenost in, vsaj tako se nam zdi, skoraj načrtno pobijanje vsega, kar gledališče uprizarja, s strani nekaterih ljudi? Res da je težko vse zadovoljiti, vendar vsaj trohico priznanja za poslanstvo, ki ga vrši že toliko let tu na tej naši zemlji, bi ti lahko Slovenskemu gledališču v Trstu priznali.
Slovensko gledališče v Trstu, ki je dobilo velika priznanja povsod doma in na tujem, se je stalno borilo za našega človeka tu na tej zemlji, ki je bila zmerom razdeljena in užaljena od nadutosti in brezsrčnosti ljudi, ki niso priznavali obstoj drugega naroda, našega naroda, ki si je s trudom in pridnostjo in trdovratnostjo gradil bodočnost v težkih časih, ko je bilo prepovedano spregovoriti v materinem jeziku. Vendar ima Slovensko gledališče v Trstu svojo staro tradicijo še izza leta 1850, ko so bile tu prave slovenske gledališke predstave. Od tedaj pa do leta 1904, ko je bila otvoritev Narodnega doma, so cele generacije pripravljale bogato obdobje dosetletja pred prvo svetovno vojno. Ekonomsko in kulturno so tedaj Slovenci prosteje zadihali in zaživeli, dokler ni fašizem udaril s težko roko in uničil bogato življenje naše kulture. Slovenski osamljeni in neobranjeni ljudje so morali tedaj zapuščati svoje domove in ni bilo tu več miru. Premnogi se niso vrnili domov, drugi so pod pritiskom pozabili na materino kri, še drugi so se z upornostjo in trdovratnostjo uprli zli usodi in čakali zase in za svoje sinove, ki so se med tem časom borili po gozdovih ali umirali po taboriščih, boljšo bodočnost. Emigracija, internacije, požigi, nesramno teptanje najosnovnejših človečanskih pravic je opustošilo slovensko manjšino na tem ozemlju, ki pa je vsemu navkljub še živa in v mnogih generacijah še močnejša danes, ko je po drugi strani spet težko zaradi novih življenjskih pogojev današnje civilizacije, ki terja od ljudi ne idealizem, temveč plitvino in brezbrižnost.
Vendar se je po petinštiridesetih letih spet zgradil Kulturni dom za Slovence in te realnosti ne bo izbrisal nihče. Kljub vsem polemikam v zvezi z otvoritveno predstavo, ko so mnogi kritizirali izbiro teksta, je bil na odru Kulturnega doma vendar Prešeren, naš največji pesnik in simbol slovenskega naroda tisti, ki je otvoril novo razdobje v naši kulturni zgodovini.
Ansambel Slovenskega gledališča v Trstu, ki je od leta 1945 do danes odigral nad 150 del v tisočih predstavah, ki je obredel vse naše kraje tudi v danes nemogočih pogojih, danes sestoji iz enajstih igralcev, enega režiserja, enega odrskega organizatorja, enega tehničnega šefa (novo nastavljenega), eno šepetalko, enega odrskega mojstra (bolnega za časa otvoritvene predstave) dveh odrskih delavcev in enega električarja. Da so ti sami ljudje omogočili predstavo, se mora zgoditi čudež; in se je zgodil.
Predstavo, ki se je sedemkrat ponovila v Kulturnem domu, je gledalo nad tri tisoč ljudi. Italijansko komedijo, ki so jo mnogi po krivičnem tako skritizirali, da se je zdelo, da je Slovensko gledališče v Trstu nekulturna ustanova, je gledalo tudi nad tri tisoč ljudi. In ta stalen dotok občinstva v slovenskem Kulturnem domu dokazuje, da Slovenci imamo radi svoj jezik in svojo kulturo.
Oder in gledališča: ljubite vendar ljudi, ki jim je fizični napor v stalni napetosti in v stalnem izrabljanju najnežnejših človekovih strun nenehen in brez oddiha. Ljubite naivnost umetnika, ki mu je predvsem do ljubezni; pomagajte ljubiti gledališče, ker je v njem mnogo našega življenja. Nikar ne bodite pristranski, ker je to nepošteno!
Med številnimi gledalci «La Moschete» v Kulturnem domu, je bil «incognito» tudi naš primorski pisatelj France Bevk
Filibert Benedetič
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Gledališče Refleksija in publicistika
- Osebe
- France Bevk
- Producenti
- SSG Trst
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1965-01-3301-3400_3379-a