Režiser Jože Babič o večeru sodobne slovenske dramatike
Jože Koren, Primorski dnevnik, 10. 1. 1965
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
PRED TRETJO PREMIERO V SLOVENSKEM GLEDALIŠČU
Režiser Jože Babič o večeru sodobne slovenske dramatike
Slovensko gledališče pripravlja svojo tretjo premiero v Kulturnem domu, ki bo v torek, 12. t. m. V okviru «Večera slovenske sodobne dramatike» bo uprizorilo tri enodejanke: Primoža Kozaka «Dialoge», Igorja Torkarja «Študentsko sobo» in Saše Vuge «Bernardek».
Ker so se letos v repertoarju Slovenskega gledališča prvič pojavili taki dramski večeri (najavljena sta še večer slovenske klasike in večer italijanske klasike) in ker predstavljajo zato povsem nov poskus podajanja strnjenih prerezov določenih dob v dramatskem delovanju, se nam je zdelo umestno, da zaprosimo režiserja Jožeta Babiča, ki pripravlja ta večer, za nekaj pojasnil, oziroma za nekaj informacij, da bodo obiskovalci gledališča vnaprej seznanjeni z nameni in z značajem izvajanih del.
Predvsem, kako je prišlo do zamisli takih dramatskih večerov?
Zelo preprosto, čeprav je do njihove sedanje oblike prišlo postopno. Prvotno so bili zamišljeni kot nekaki koncertni večeri v manjšem ambientu, na primer v «Gregorčičevi dvorani», ki naj bi repertoar gledališča samo dopolnjevali. Ko se je gradnja Kulturnega doma bližala koncu, je dozorevala misel, da bi taki večeri lahko bili v mali dvorani, končno pa smo se odločili za veliko dvorano z odrom, ker že oblika dvorane same omogoča praktično neke vrste komorno uprizoritev in ker je medtem prišlo tudi do določene dramaturške predelave izbranih del.
- Očitno gre za povsem nov dramaturški poskus pri nas. Kaj vas je vodilo do njega?
- Ne samo za nov, temveč tudi za tvegan eksperiment. Tega se dobro zavedam. Toda nov samo pri nas, ker so drugod take poskuse že z uspehom opravili in so taki prerezni večeri prešli v gledališko prakso. Pri nas Slovenci bodo morala primerna dramska dela za take večere šele nastati in enodejanke, ki jim bomo tokrat predstavili, razen ene, v bistvu niti niso nastale kot gledališki komadi, pač pa sem jih zaradi njih značilnosti priredil za odrsko uporabo. Izbrali pa smo jih zato, ker skušajo v zgoščeni obliki odgovoriti na vrsto vprašanj, pojavljajočih se v slovenskem družbenem razvoju, in za katere je prav, da jih slovensko gledališko občinstvo pozna. Posebnost teh del, in sodobne slovenske dramatike sploh, je namreč v tem, da se je začela spoprijemati z resničnim življenjem, da se zajeda v žive probleme in jih obdeluje brez krinke in da je potemtakem v umetniški obliki angažirana pri zorenju svojega družbenega izvora. Prav zaradi tega utegne morda naleteti tudi na nerazumevanje, pri nekaterih lahko celo na odpor, toda ravno njena problemska angažiranost ji daje gledališki čar.
Poleg nove oblike gre torej tudi za novo vsebino, morda nam, ki živimo za mejami, nekoliko odmaknjeno, tujo...
Drži, toda ne popolnoma, ker slovenski družbeni razvoj in razne njegove pojave v matični deželi vendarle vsaj posredno spremljamo iz neposrednih stikov. Res pa je, da bo uprizoritev teh del za nas problem v toliko, ker bo pokazala, če smo zreli in sposobni gledati z realističnimi očmi in če smo sposobni tako kritičnost kulturno prenesti.
Prej si omenil, da si dela odrsko predelal. Kaj to pomeni?
- Od vseh treh enodejank na programu je bilo kot odrsko delo napisana samo Kozakovi «Dialogi». Torkarjeva «Študentska soba» je bila napisana za televizijsko uprizoritev, Vugov «Bernardek» pa kot radijska igra. Predvsem ti dve deli sem moral prirediti za oder, ju primerno skrajšati, jima dati odrsko interpretacijo in ju opremiti s scensko glasbo ter s kostumi, pri vsem tem pa vendarle ohraniti izrazitost besedil ter dramatične in akustične elemente. Prav tako je bilo treba skoraj na polovico skrajšati Kozakove «Dialoge». Razumljivo je, da bodo dela zaradi tega v literarnem smislu prikrajšana in okrnjena in da se zaradi zgoščenosti na odru ne bodo mogla do kraja razživeti, je pa po drugi strani za sedaj to edini možni način njih moderne odrske postavitve.
Bi morda na kratko povedal še v čem je značilnost vsakega dela posebej in v čem je njih organska medsebojna povezava?
- Na prvi pogled se bo izbor za ta «Večer slovenske sodobne dramatike» zdel morda presenetljiv in podrejen principom formalne kvalitete in publicitete, ima pa kljub svojemu navideznemu protislovju organsko zvezo že v tem, ker skuša podati pač prerez sodobne slovenske dramske ustvarjalnosti preko treh predstavnikov, od katerih je vsak značilen tudi v svetovnih smereh.
Primož Kozak je izrazit predstavnik dramatike, ki obravnava tezna, filozofsko nazorska vprašanja, anomalije, pogojene v družbenih procesih, razna protislovja in deformacije v njih. Kozak je v svojih «Dialogih» silovit, zavzet in neposreden.
Igor Torkar je pravzaprav formalno najbolj ploden slovenski dramatik, ves obrnjen v problem psihoanalitičnih skrbi. Njegovi junaki so žrtve psihičnih travm, osebnih odgovornosti krivde in jih kot take secira s psihoanalitično metodo.
Saša Vuga je prišel v ta izbor kot predstavnik dramske satire. Njegov «Bernardek» je poskus farze, z njo satirično vznemiriti provincialno chlochemerlovstvo. Ta satira je zelo boleča, neobičajna, nenaročena, je satira, ki, se z določenih pozicij loteva problema, hoče z njim obračunati in je kot taka zaenkrat v slovenski dramatiki edinstvena.
Da nekoliko menjava razgovor. To bo tvoja tretja in zadnja režija v letošnji sezoni v našem gledališču. Doletela te je čast, da si bil prvi režiser v Kulturnem domu in neprijetnost, da si se moral prvi spoprijeti s problemi novega odra in njegovimi tehničnimi posebnostmi. Bi lahko v tej zvezi kaj pripomnil?
Marsikaj, in ko si že zastavil vprašanje tehničnih posebnosti novega odra, bi moral pač reči, da smo glede tega šele v neki preizkusni fazi. Kot veš, je bilo vse grajeno v naglici in v tehničnem smislu ne deluje še vse tako, kot bi moralo. Toda to so malenkosti v primerjavi s tem, da imamo pač svoj lastni prostorni oder, ki dopušča tudi največje in najbolj zahtevne uprizoritve. Vendar pa bo treba tudi obstoječe tehnične nedostatke sproti, toda čimprej odstraniti, ker jemljejo čas in ovirajo smotrnost pri delu.
Si bil z dosedanjim obiskom gledalcev v Kulturnem domu zadovoljen?
Nad vse pričakovanje! Občinstvo je s svojim obiskom izrazilo, kljub nekaterim neprijateljskim glasovom in mimo njih, še enkrat zaupnico svojemu gledališču, gledališče pa jo bo moralo vrniti občinstvu. S tem hočem reči, da mu bo moralo nuditi kvalitetne predstave in pester izbor. Brez kvalitete občinstva ne bo moč pritegovati in niti obdržati.
In kaj misliš o ansamblu Slovenskega gledališča v zvezi z novimi pogoji dela?
Pred ansambel so v novih pogojih dela postavljajo vsekakor mnogo večje odgovornosti, novi okviri dajejo nove komplekse in odpirajo tudi nove probleme. Ansambel, kakršen je danes, ni zadosten ne samo po številu njegovih članov, temveč ima vrzeli tudi v karakternosti in v svoji starostni sestavi. Mislim, da je vprašanje mladih igralcev in njihove vzgoje prvenstvene važnosti za naše gledališče. Obnoviti bi bilo treba igralsko šolo in vključiti vanjo mlade talente, z njimi intenzivno delati in jih tudi sproti po potrebi vključevati v ansambel. Z njimi bi bile možne tudi šolske prireditve. Toda o vsem tem bi morali seveda govoriti obsežno in z zavzetostjo. V ostalem pa lahko rečem še to, tudi zaradi tega, ker sedanji ansambel dobro poznam: če je že doslej, v dejansko nemogočih pogojih delal z največjo intenzivnostjo in ljubeznijo, bo delal poslej v novem Kulturnem domu še toliko bolj intenzivno in z ljubeznijo, ker ga prav ti dve lastnosti najbolj odlikujeta.
Odhajaš v Slovenijo. Imaš v svojem režiserskem repertoarju že kaj določenega?
Za sedaj imam dogovor za režijo novega slovenskega filma v Ljubljani in pa obveznost s Hrvaškim narodnim kazalištem za eno režijo. Verjetno bo to Pirandello. Če pa se bo pri tržaškem gledališču formirala letna sezona, o čemer se tudi razmišlja, bi verjetno režiral še kaj. Toda v tem trenutku sem ves zavzet s torkovim večerom in nelahko problematiko sodobne slovenske dramatike, da bi mogel še na kaj drugega intenzivneje misliti.
JOŽE KOREN
- Producenti
- SSG Trst
- Opomba
- Napovednik; fotografija;
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1965-01-3301-3400_3407-3408