Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Ignac Kamenik: Dvajset let pozneje

Josip Vidmar, Delo, 16. 2. 1965

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Gledališče Ignac Kamenik: Dvajset let pozneje Krstna predstava v mariborski Drami V razgovoru s poročevalcem Gledališkega lista mariborskega gledališča je izrekel avtor o motivih svoje nove drame zanimivo misel, da je minula vojna še vedno trajno »prisotna« v našem življenju in da je bila »osvoboditev šele začetek dolgotrajnega in potrpežljivega boja za novo, od vojnih anomalij neizmaličeno človeško podobo«. To svojo misel je v drami »Dvajset let pozneje« skušal ilustrirati z osebnimi usodami, ki so na žalost vse preveč očitno in rekel bi brutalno obremenjene s svojo vojno preteklostjo. Na žalost pravim zaradi tega, ker bi bilo podajanje prisotnosti vojne v manj obremenjenih duševnostih finejša in zanimivejša pisateljska naloga. Taka, kakršna je, je Kamenikova drama manj prepričevalna kot ilustracija omenjene misli, pač pa je dovolj zanimiv in kompliciran splet značajev in dejanj, bivših in sedanjih. Za odmotavanje tega življenjskega vozla se avtor poslužuje Ibsenove analitične metode, ki v grozeči napetosti prodira od sedanjosti v preteklost, in ki vse sedanje probleme razreši v trenutku, ko razgrebanje minulosti zadene na izhodišče in izvor vsega, za kar v drami gre. Pri tem postopku, ki ga avtor izvaja zelo dosledno, si gledalec prej ali slej zastavi vprašanje, kaj je pravzaprav gonilna moč tega razkopavanja preteklosti, ki ga zahteva in povzroča ena izmed sedmih oseb te drame. Tega Jošta Pernuša pisatelj razlaga zelo intenzivno. Vendar govori o njem prekomplicirano, da bi mu mogel dati resnično prepričevalnost. Mislim, da je prav v tej osebi osnovna slabost dogajanja, ki je nakopičeno okrog nje in zaradi nje. Nejasen je ta junak tudi v svojih odnosih do bivše prijateljice ali neveste in v svojih silovitih čustvih v zvezi z njenim nerojenim sinom in s svojim kompleksom nezakonskega otroka. V tem je nekaj izkonstruiranega, kakor je mestoma izkonstruirana tudi druga oseba te drame, sin - nesin glavnega junaka. Ta konstruiranost, se kaže v oscilaciji odnosov med nastopajočimi osebami, ki nihajo od prizora do prizora, in to opazno, včasih celo moteče. Med težja dejstva, ki vzbujajo pomisleke, spada v tej igri tudi njen zaključek, se pravi Pernuševa smrt, ki nemara vendarle preokrutno konča to življenje, saj je že tako polno nezasluženega in zasluženega trpljenja in krivic. Kljub tem nedostatkom, ki niso brezpomembni, je Kamenikova drama taka, da vse od nekoliko obširne ekspozicije vzbuja zanimanje in vzdržuje napetost do konca. Osrednja moralna muka, s katero je obremenjen poglavitni junak, ki je risan s skopimi in čvrstimi potezami, je resnično strašna in postane ob izpovedi pretresljiva, kakor je na tišji način pretresljivo zaključno preživljanje posvojenca Andreja, toda le do končnega strela in do izjave, s katero svoje dejanje komentira. V celoti je to ne zelo dognano in obvladano delo, ki pa je na odru vendarle učinkovito in tudi v čisto literarnem pogledu, kljub svoji nekoliko zastareli metodi, ni brez zanimivosti. Veliko je za učinkovitost drame na odru vsekakor storil tudi režiser Fr. Žižek. Vodil je igro skrbno in zbrano. Določal ji je pravilne tempe in dobre intonacije. Tako so mu nastajala živa razpoloženja, ki so se vrstila naravno in naravno prehajala drugo v drugega. Zelo skrbno je izdelal tudi psihološke osnove oseb in dogodkov, ki so dobre rasli od prvega nemira do končne drame. Nekoliko manj srečen je bil pri razporejanju nastopajočih v prostoru. Tu je bilo nekaj nespretnega beganja in ponavljanja situacij. Ker pa je resnično pozornost posvetil tekstu, je bila predstava v celoti ubrana in globlje vznemirljiva. Prizorišče J. Polajnka je bilo dostojno, dasi mi je ostal tloris tega družinskega doma nekako nejasen. Igralci so imeli dovolj prostora za razgibano igro, ki je bila nekoliko ugnetena samo pri izhodu iz hiše. Režiser je imel na razpolago dobro ekipo igralcev. Če se držim vrstnega reda oseb po Gledališkem listu, mi je pričeti pri osrednji osebnosti te drame. Tega protagonista je predstavljal J. Zupan. Podal je človeka, ki od vsega začetka nosi težko breme, katerega ne more ne odložiti ne pozabiti niti za trenutek. Dal je svojemu liku toploto, ki je bila razumevanju njegova »izdajstva« v korist in ki je vzbujala simpatije. Edino, kar bi imel pripomniti, je, da je bila njegova figura v igri premalo dominantna, kakršna bi smela in bržkone morala biti. Njegovo ženo je igrala M. Godinova. To je ženska, ki ni ne povsem jasna in ne dosledna v vseh momentih, pa tudi ne izrazita. Godinova ji je dala diskretno podobo. Zanimiv lik predstavlja v igri posinovljenec Andrej. Ta nevrastenični, božjastni, s kompleksi obremenjeni mladenič je za igralca hvaležna naloga. St. Potisk jo je opravil kratko malo izvrstno. Bil je sugestiven in naraven in je vzbujal živo sočustvovanje, četudi ta fant nekoliko pretirava s svojo občutljivostjo. Pri Potisku je vse to dobilo naravne meje. Njegovega polbrata je igral R. Pavalec nekoliko oglato, toda že kar sigurno. Vloga ne postavlja večjih zahtev in tudi ne daje možnosti za bogatejšo igro. Teto Angelo je predstavljala A. Jankova, kakor zahteva tekst: radoživo, zdravo in pogumno, čeprav ji to zaradi nekih nedognanosti v besedilu ni bilo zmeraj lahko. Sveža storitev. Prijateljico ali kar že je obema bratoma, je živahno odigrala M. Muhičeva. Komplicirano, toda hvaležno nalogo je imel A. Petje, ki je predstavljal poglavitnega nosilca protiigre, bolestno občutljivega, maščevalnega in vendar usmiljenja vrednega pastorka usode Jošta — prepričevalno, spočetka nekoliko grozeče, nato pa zavestno uničevalno. Bil je bedno nevaren lik človeka, ki išče utehe svoji notranji užaljenosti zaradi življenja, ki je zavoženo po volji usode in po lastni krivdi. V celoti dobra in prepričevalna, da, celo pretresljiva predstava, ki je po svoji tematiki in po odrski dognanosti dostojna počastitev dvajsete obletnice osvoboditve. Lep dosežek mariborske drame, ki zasluži priznanje. JOSIP VIDMAR

Ta članek še ni bil pregledan.

Javi napako na oder@slogi.si.