Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Pozno toda ne prepozno

Lojze Smasek, Večer, 16. 2. 1965

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Pozno toda ne prepozno IGNAC KAMENIK: DVAJSET LET POZNEJE, KRSTNA UPRIZORITEV V MARIBORSKI DRAMI, 13. 2. 1965 Ignac Kamenik je s svojo drugo dramo Dvajset let kasneje stopil nekaj prav velikih korakov naprej od svojega prvega teksta, imenovanega Postaja ob veliki cesti. Poskrbel je za večjo dramatičnost in sugestivnost, za izrazitejšo plastičnost karakterjev, skratka za prodornejšo sugestivnost kot pa jih je zmoglo njegovo prvo dramsko besedilo. V osebnem avtorjevem razvoju pomeni torej Dvajset let kasneje razveseljiv dogodek. Kaj pa v družini vse slovenske drame? Tudi tu lahko govorimo o nečem, kajti dobri starši in razumevajoči sorodniki morajo biti veseli vsakega slovenskega (dramskega) novorojenčka, pa čeprav ni najlepše rasti, polti, pogleda, las in čeprav spominja na nekatere strice, babice in pradedke, ki bi se z njih spominom radi čim manj srečevali, še najmanj pa v potezah in značaju bitja, rojenega za naš čas. Dvajset let pozneje bi lahko nekoliko zlobno imenovali tudi Osemdeset let prepozno in s tem mislili na Kamenikova izrazna sredstva, na njegovo dramaturgijo, ki zelo spominja na mojstra Ibsena in še koga preminulih dramatikov. Vendar nas naj ta ugotovitev ne moti preveč, saj nas tudi ne, kadar se navdušujemo nad nekaterimi sodobnimi ameriškimi dramatiki, ki tičijo v prav tolikšni časovni zamudi in isti »dedni obremenjenosti«. Posebej pa še ne gre avtorju prehudo zameriti to zgledovanje (hoteno ali nehoteno) zaradi tega, ker se njegov odnos do ibsenovske dramatike ni realiziral na relaciji problemov, temveč zgolj oblike, zapletanja in odpletanja fabule, odkrivanja preteklosti, ki že povsem pozabljena nenadoma izbruhne na dan... Torej lahko govorimo zgolj o zastarelosti orodja, s katerim se je Ignac Kamenik lotil presneto važnega in nadvse aktualnega problema naše vojne, partizanske, kolaborantske, herojske, nevedne preteklosti, ki jih ni mogoče pozabiti, ki terjajo svojo razrešitev, če ne zaradi lastnega miru ali želje po pravičnosti osebno prizadetih, tedaj vsekakor zaradi odnosa do današnjih mladih, do generacije, ki je danes toliko stara, kot so bili v vojni današnji »stari«, ki je danes postavljena pred prve usodne dileme, kot so se takrat nad tedanje mlade nakepčile prve usodne dileme. Čeprav ni možna primerjava med dilemami enega in drugega sveta, se vendar neverjetno pogosto in vztrajno ponavlja. Verjetno zaradi tega, ker znamo soditi o drugih le po lastnih izkušnjah in smo zato vedno znova prisiljeni jemati svoj meter za tuje cole in jarde ter obratno. Gradivo za nesporazum, iz katerega bi lahko zrasla močna drama, je tukaj, vendar je to prisotnost nekoliko oslabilo avtorjevo preizrazito veselje do fabuliranja in pretiranega zapletanja (verjetno tudi kot posledica razumljivega strahu pred morebitno odsotnostjo dramske napetosti, tiste zunanje) in preštevilnih »slučajnosti«, ki so sami na sebi teh- ten problem preteklosti (te ni mogoče pozabiti, odpisati, temveč vedno znova in v vsaki novi fazi drugače z njo obračunavati, njo in sebe kot njenega tvorca premagovati, preraščati) speljati v vode marsikje preveč ginljive dramatike in premajhne miselnosti, izpovednosti. nos današnjih mladih do nje, poskus analize teh mladih. problem po krivem obsojenih, poleg tega pa še, da bo vse še bolj zapleteno, oziroma da bi ne bilo preveč neozpodbudnega v tej drami, ob podobnem. razložitev tega izdajstva, ki je izsiljeno z mučenjem otroka bodočega izdajalca, da bi se na koncu drame, ko kaže, da se bo vse le še nekako uredilo, srečali z nepotrebno, nesmiselno žrtvijo... Preveč je bilo problemov, da bi lahko vsak zaživel svoje pravo odrsko življenje. Popolnoma jasna, z ničemer oblažena nekdanja izdaja, porojena iz razumljivega, vendar ne tudi opravičljivega strahu za lastno kožo bi zadoščala. Odkrita danes, po dvajsetih letih. Da bi izzvala reakcije: tistega, ki je bil kaznovan namesto pravega, tistega, ki je bil dejansko kriv pa ni bil kaznovan, tistega, ki je bil nekoč premlad, da bi se lahko zmotil ali pa tudi ne zmotil, in danes dovolj star za premišljevanje o tem. Bilo je več možnosti za presenetljivo spoznavanje neznanega sebe in tujega drugega. Za neusmiljeno in vztrajno vrtanje v čudne globine krivde in nedolžnosti. In ne zgolj za površinsko obdelavo tega problema, za katero je bilo časa in prostora ob tolikšni množini presenetljivih zapletov in razjasnitev. Tako se bije v tem Kamenikovem tekstu več enakovrednih silnic: tehten problem, preveč zgolj na sentiment preračunana obdelava, že nekoliko zastarela oblika tega današnjega dramskega teksta, ki pa mu kljub vsemu ni mogoče odreči dokajšnje sugestivnosti (premierska publika je nadvse lepo sprejelo to dramo o današnjem ugledniku z »ugledno, junaško, potem pa, po nenadnem zunanjem razkrinkanju, že manj ugledno, izdajalsko preteklostjo). drama Dvajset let pozneje postala je vsekakor zelo izrazita in prepričljiva - lepa kreacija. Vse priznanje pa gre ekspoziciji, imenitno razpredenem, duhovitem in sočnem dialogu, jasnim, plastičnim odnosom, ki so vladali med »zakompleksanim« sinom Adrejem, njegovo dobrodušno, življenjsko zrelo, pametno, razumevajočo teto Angelo ter neposredno, mladostno, odrezavo Marto, Andrejevo prijateljico... Škoda, da ni bilo v drami več področij s kvaliteto te ekspozicije. Fran Žižek je poskrbel, da je drama Dvajset let pozneje postala kolikor je le mogoče živa in prepričljiva podoba sveta naših izkušenj. Z odra je zavelo nekaj podobnega, nekaj znanega, čeprav po avtorjevi zaslugi (ali krivdi) vo dramsko besedilo. V osebnem avtorjevem razvoju pomeni torej Dvajset let kasneje razveseljiv dogodek. Kaj pa v družini< vse slovenske drame? Tudi tu lahko govorimo 0 nečem tudi tu in tam tujega (nekdanji okupatorjev pomagač sklene danes, da se bo sam prijavil, po krivem deset let zaprti se viteško odpove maščevanju. današnja neangažirana mladina nenadoma zelo angažirano strelja...). To je režiserju uspelo zaradi tega, ker je vlekel resnično →najmočnejše poteze: vsak lik je bil preskrbljen z nečim tipičnim, seveda že v avtorjevem tekstu prisotnim, vendar režijsko še posebej poudarjenim, tako da so posamezne figure živele svoje posebno, naše življenje. To je bilo najbolj opazno v vlogi Jošta Pernuša, po nedolžnem deset let zaprtega v »socialistični kehi«, ki se v drami ni pojavil kot besni maščevalec (tekst bi tako interpretacijo dopustil, čeprav ne tudi zapovedal), temveč kot nalomljen, brezvoljen, medel in mlahav bivši kaznjenec, ki se mu nenadoma odpre, tako se mu vsaj zdi, pot k njegovi pravici. Fran Žižek je poleg tega poskrbel za vrsto imenitnih vzdušij, v uspelo dramatičnost, zraščenih v sugestiven tok odrskega dogajanja. Motila pa je preveč poudarjena ginljivost, ki smo se z njo nekajkrat srečali, namesto duši-tve njene tekstovne prisotnosti (preveč »burnih prizorov, omahovanj na stopnicah, krikov, »kipečih čustev...). Nastopajoči v drami Ignaca Kamenika Dvajset let pozneje kot jih je videl karikaturist Remigij Bratož. Od leve proti desni: Milena Muhičeva, Rado Pavalec, Stanko Potisk, Milena Godinova, Joža Zupan, Anto Petje in Angela Jankova. sta bila odrsko pojavno ustrezna oče in mati, Rado Pavalec pa njun dokaj bledi pridni, vzorni, neproblematični sin in to ne zgolj po avtorjevi krivdi.... B Lojze Smasek

Ta članek še ni bil pregledan.

Javi napako na oder@slogi.si.