Dramske marginalije
Lojze Smasek, Večer, 9. 2. 1965
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
DRAMSKE MARGINALIJE
ARTHUR MILLER: PO PADCU, PREMIERA V LJUBLJANSKI DRAMI, 4. FEBRUARJA 1965
Ker je Arthur Miller v sestavku »Ne samo s spoštovanjem do nje tudi z ljubeznijo zapisal nekaj pojasnil k svoji predzadnji drami Po padcu, ki je »mnogim zgolj opravičilo za Quentina (glavno vlogo v tem delu, op. p.), čeprav je spoznanje o posameznikovem deležu v zlu... in odkrivanje lastne odgovornosti«, je mogoče tudi v našem okolju spregovoriti nekaj misli o tem odkrivanju odgovornosti oziroma opravičevanju v odrski predstavitvi.
Trditve, da se glavna figura drame Po padcu Quentin (oziroma Miller) ne opravičuje, temveč zgolj išče in delno tudi najde svojo ameriško odgovornost tako za koncentracijska taborišča Nemčije kot za Maggiejino (Marilynino) smrt, je sprejemljiva. Prav tako je mogoče slediti avtorjevi želji, da v Quentinu ne bi videli njega, Millerja, v Maggie pa ne njegove pokojne bivše žene Marylin, čeprav se ta primerjava zelo močno vsiljuje, kajti v Quentinu je ogromno Millerja in v Maggie Marilyn, kljub temu da avtor tega noče priznati. Toda naredimo mu »uslugo« in verjemimo njegovim zadevnim demantijem. In kaj smo potem dobili? Ne nezanimiv, pa tudi ne preveč zanimiv in pomemben dramski tekst o »nekem ameriškem intelektualcu in nekem ameriškem okolju, ki s svojo povprečnostjo, zaprtostjo vase, svojim strahom pred svežim, novim, s svojo brutalnostjo, kadar gre za obrambo domovine pred komunistično nevarnostjo, duši in razkraja in sili poštenjake, da v strahu za obstoj, za »prostor pod soncem« v deželi »enakih možnosti za vse«, »edinozveličavnega« družbenega uspeha postanejo izdajalci - v političnem pa tudi zasebnem življenju.
Tako ekscerpirana je Millerjeva drama Po padcu vsaj pogumno politično dejanje, ki pa ne velja zgolj za ameriške relacije, temveč, kot primer, da se fašistične tendence lahko v določenih okoliščinah porajajo tudi v zemlji svobode, za kateri koli drugi kotiček našega sveta ali pa sveta množica bežnih kritičnih in samokritičnih spoznanj ne zlije v močan organizem prave polnokrvne dramatike. Po padcu bi zato lahko imenovali dramske marginalije o krivdi posameznika v splošnem zlu. Žal nič več. Kljub nekaterim izrednim prizorom med Maggie in Quentinom, kljub plastičnosti in sugestivnosti Millerjevega dialoga, kljub njegovi nam zelo bližnji politični orientaciji (ne zgolj javni, temveč tudi v drami in skozi njo izpovedani)...
Zato je treba tudi poudariti neutemeljenost Millerjeve misli v že na začetku tega zapisa omenjenem sestavku, ko pravi, da se samomor (pred komisijo za protiaameriško dejavnost poklicanega, op. p.) pojavi v pričujoči igri ne zato, ker sem se znašel pred komisijo, pač pa zato, ker (v tematski zgradbi tega dramskega dela) osvetli človekovo nemoč, da bi združeval v sebi mešanico dobrega in zla.... Problem namreč ni v tem, da človek ne bi mogel v sebi združiti dobrega in zlega, saj vendar dela to že od pamtiveka, problem je v tem, da mu nekateri tega ne dovolijo. Krivda ni samo pri tistem, ki je popustil, temveč predvsem pri tistih, ki so ga prisilili v to popuščanje.
In uprizoritev? Razdrobljenost in množica dinamičnih, s stvarnostjo naglo se menjujočih retrospektiv, spominov, razmišljanj, je bila za režiserja Slavka Jana trda preizkušnja, ki jo je samo delno uspešno prestal. Retrospektive so bile tako po mizanscenski izvedbi (Quentinova intenzivna zagledanost in govor v publiko in medtem razni retrospektivni prizorčki v ozadju, tako da se je gledalec težko odločal, čemu naj sledi, čeprav bi morala biti oba elementa prav bi morala biti oba elementa zlita in ne drug drugega moteča) slabše izvedene kot pa glavna epizoda v Quentinovem odkrivanju delno lastne, bolj pa tuje krivde in odgovornosti, njegove »kratko srečanje z Maggie«, ki je bilo zrežirano resnično zrelo in sočno in sugestivno, pri čemer je treba seveda omeniti še izredno kreacijo Maggie, ki jo je ustvarila Duša Počkajeva (bila je tukaj, živela pred nami, z vso svojo prostodušnostjo, elementarnostjo, odkritostjo, lepoto, naravnostjo in neodpornostjo, ki jo neusmiljeni svet izkoriščanja zaradi tega, ker ni zavita v varno zaščitno opno laži, kaj hitro rani, okuži, uniči) in pa čustveno vrtajoči, s svojo sicer samo polovično odkritostjo in priznanjem v svetu iskanja krivde zgolj pri drugem tako osameli lik Quentina, ki ga je zelo prepričljivo zaigral Boris Kralj.
Lojze Šmašek
Duša Počkajeva (Maggie) in Boris Kralj (Quentin) v ljubljanski postavitvi Millerjeve drame Po padcu
VEČER 9.11.65.
Ta članek še ni bil pregledan.
- Uprizoritve
- PO PADCU, Jan, 1965
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1965-02-3401-3500_3466