Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Repertoar na tehtnici

Bruno Hartman, Celjski tednik, 20. 2. 1965

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
RAZPRAVA O CELJSKEM GLEDALIŠKEM REPERTOARJU REPERTOAR NA TEHTNICI Repertoar je neke vrste legitimacija slehernega gledališča. Po njem je možno spoznati, kaj želi gledališče ljudem povedati, ali pa tudi, o čem želi samo poklepetati z njimi. Po repertoarju se vidi, ali želi stopati po že utrjenih teatrskih kolesnicah ali pa bi rado povedalo kaj novega, kaj takega, kar »visi v zraku«, kot pravimo. Gre namreč za to, ali se gledališče zaveda, da se umetnost ali pa umetniška prizadevanja sama razvrednotijo, če vztrajajo na že osvojenih pozicijah. Priseganje na neki repertoar ali pa njegovo zavračanje v imenu najrazličnejših pojmovanj je menda konstantno stanje, v katerem zadnje čase žive vsa slovenska gledališča, ne samo celjsko. Gre preprosto za to, da se pri nas v malem kaže tisto, kar je značilno za situacijo v svetu nasploh. Atomizacija umetnosti je namreč tako dosledna, da kaže tisoč obrazov, tisoč izrazov. In kakor so raznovrstne izrazne posebnosti, tako raznovrstni so tudi sprejemniki, ljudje, ki to mnogoobrazno umetnost sprejemajo. V tem tiči pomemben vzrok za divergence med občinstvom in gledališčem. Naša gledališča niso komercialnega tipa, kot so povečini gledališča na zahodu, ki jim je glavno uspeh, in to seveda predvsem finančni. Zato je na zahodu velik odstotek gledališč, ki igrajo umetniško slabotna dela, ki pa iz najrazličnejših razlogov drastijo gledalca. Funkcija naših gledališč je seveda povsem drugačna: repertoar naj bo umetniško močan in resničen, torej tudi idejno usmerjen v progresivno obvladovanje življenja. Gledališče je integralni del splošne kulture, ki naj podpira skladen, humanističen družbeni razvoj. Seveda pa se pojavi vprašanje, ali je možno vsa dela, ki bi ustrezala takšnim postulatom tudi upoštevati v repertoarju, npr. celjskega gledališča. Opraviti imamo vendar z občinstvom, ki po svoji sociološki strukturi različno sprejema umetniška dela. Na žalost ni mogoče v dramski literaturi najti zgolj dela, ki bi kakor, recimo, Shakespearova, našla pot do široko razporejenega občinstva, o čemer je pronicljivo zapisal angleški pesnik T. S. Eliot: »V kakem Shakespearovem delu nahajamo več stopenj pomena. Za najpreprostejše gledavce je to kovarstvo; za tiste, ki so bolj izobraženi, so to osebe in spori med njimi; za druge, ki so bolj književno navdahnjeni, so to besede in frazeologija; za tiste, ki imajo muzikalno uho, ritem, a za gledavce, ki so bolj občutljivi in bolj dojemljivi, je to smisel, ki se jim postopoma razkriva.« Toda če je najrazličnejše sprejemanje možno že v Celju, je toliko teže repertoar uskladiti s pričakovanjem občinstva v podeželskih krajih, kjer celjsko gledališče gostuje. Najti repertoarski zlati rez, ki bi bil potegnjen skozi občinstvo v celoti, je spričo najširših vlog, ki jih gledališče kot umetniška ustanova ima, pravo razvozlavanje gordijskega vozla. Povrhu vsega je gledališče potisnjeno ob steno spričo vse trdovratnejših zahtev, da se naj bolj usmeri v zabavo, češ da današnji življenjski tempo in zaposlenost ne dovoljujeta dodatnega vrtanja v probleme. Kompenzirata pa se naj z lahkotno in nepretenciozno gledališko hrano. Že kar v Ljubljani je to množico želja mogoče vsaj približno zadovoljiti z več repertoarno izdiferenciranimi gledališči. Celjsko gledališče naj jih v repertoarju združi v celoti; ta pa lahko zadovolji le vsakega pomalo. Edina rešitev je pač ta, da skuša Slovensko ljudsko gledališče Celje izbirati takšen repertoar, ki bo umetniško na dostojni višini, ki bo sodoben in družbeno prisoten (ne glede na to, ali gre za klasiko ali za sodobno dramatiko) in dostopen po možnosti najširšemu občinstvu. Seveda bi bilo najlepše, če bi lahko repertoar sestavljali iz del domačih avtorjev, ki bi najneposredneje spregovorili občinstvu. Toda to so dostikrat neizpolnljive želje. Docela jasno je, da je kljub najlepšemu prizadevanju za takšen idealni repertoar mogoče udariti mimo, pa bodisi zaradi izbora, precenjevanja občinstva, neadekvatne scenske realizacije ali nekih ne vnaprej ugotovljivih komponent. Biti prisoten, biti utrip časa, odkrivati v scenskih podobah nas v našem svetu, skratka, biti naša umetniška zavest, mora biti osnovno vodilo našega repertoarja in njegove realizacije. BRUNO HARTMAN

Ta članek še ni bil pregledan.

Producenti
SLG Celje
Oznaka arhivskega gradiva
1965-02-3401-3500_3479-a
Javi napako na oder@slogi.si.