Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Ozadje nevznemirljivosti

J. M., TT, 24. 2. 1965

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
DIREKTOR MESTNEGA GLEDALIŠČA O POLOŽAJU SVOJE HIŠE OZADJE NEVZNEMIRLJIVOSTI Mestno gledališče ljubljansko bo v kratkem praznovalo svojo petnajstletnico. V teh petnajstih letih je odigralo svojo vlogo kot pomembna kulturna ustanova, zdaj z večjo, zdaj z manjšo srečo, vedno pa z veliko prizadevnostjo, največkrat dovolj domiselno in nasploh dokaj dobro. O tem govori tudi popularnost te razmeroma majhne gledališke hiše. Prav v zadnjem času pa je program Mestnega gledališča nekoliko sporen in negodovanje nad njim je izrazil tudi del naše gledališke kritike. Ali gre za trenutno nihanje kvalitete, ali pa za zaskrbljujoč pojav z globljimi koreninami? Da bi zvedeli odgovor na to vprašanje, ki gotovo zanima najširši krog ljubiteljev gledališke umetnosti v Ljubljani in v južnem in srednjem delu Slovenije, smo povprašali direktorja Mestnega gledališča ljubljanskega Lojzeta Filipiča predvsem, v kakšnem položaju je njegova hiša, kaj misli glede na nedavno kritiko njihovega programa in kakšne načrte in seveda možnosti imajo za bodoče. Ker je za boljše razumevanje sedanjih težav Mestnega gledališča potrebno poznati dosedanji potek stvari, je tovariš Filipič posegel nekoliko nazaj: »Ob ustanovitvi so bila delovna področja razdeljena: Drama se je usmerila v program klasičnih gledaliških del, Mestno gledališče pa na tekoče in sodobne predstave. V taki organizacijski obliki je bilo mogoče uspevati in ne gre pozabiti tudi podpore občinstva, ki je res množično obiskovalo vse predstave. Kmalu za tem pa je začel iz raznih vzrokov — ne najmanjši je bilo večje naprezanje za standard — obisk upadati. In hkrati je vedno bolj bledela razmejitev med Dramo in Mestnim gledališčem na delovnem področju. Tako se je Drama približno pred desetimi leti usmerila iz klasike v moderni repertoar, Mestno gledališče pa se je pri tem znašlo na vzporednem tiru z manjšimi možnostmi: zlasti je to veljalo za število in sestav igralskega ansambla, za tehnične možnosti in seveda za prostor. Odtlej smo usmerili seveda vse napore Mestnega gledališča v reševanje težav v novem položaju. Rešitev smo iskali predvsem v programu, kajti treba je bilo spet pridobiti del občinstva, ki smo ga izgubili. In hkrati smo si hoteli poiskati lasten profil. Zato se je MG pred tremi leti odločilo za tvegano pot — ekskluzivno pot domače dramatike s poudarkom na satiri. Želeli smo pač iztrgati srce časa in ga pokazati ljudem, češ: taki smo in tako živimo. Dve leti smo tako vztrajali: odprli smo vrata satiri in satiričnemu kabaretu; z uprizoritvijo Stojanovića in pozneje Žmavca smo načeli probleme, ki se jih dotlej književnost in gledališče še nista dotaknila. V teh prizadevanjih pa smo ostajali vedno bolj osamljeni, tako s strani občinstva kot s strani enega dela kritike. In nazadnje, po dveh letih, so nas začeli zapuščati tudi domači pisatelji. Spuščali smo se tudi v tveganja: prosjačili smo pri domačih pisateljih za tekste, ki so potem »še topli« prišli v študij, pri vsem tem pa nismo niti znotraj niti zunaj hiše naleteli na drugo, razen na deklarativno podporo. Pa smo vendar sklenili vztrajati, a smo zaradi višje sile — odpora občinstva in zlasti pomanjkanja ustreznih domačih tekstov — iskali v svetovni literaturi družbenokritična in satirična dela. In prav v tem trenutku nas je isti kritik, ki nam je pred tem našim poskusom očital, da smo kljub pogumu vendar ostajali v sferah efemernega, dnevnopolitično aktualnega, tako zvišeno in cinično obsul z očitki, češ da nam je upadel pogum, ki smo ga imeli pred dvema letoma(!) in da smo postali nezanimivi in nevznemirljivi. Seveda v celoti in popolnoma priznavamo vso pravico kritike do svobode, ostrine in odklonilnih stališč, toda enako popolnoma terjamo od te kritike doslednost in jasnost v stališčih, enakost in enakopravnost v merilih in spoštovanje do novega občinstva, ki zahaja v naše gledališče in ki ga ni mogoče žaliti z aluzijami in asociacijami na predmestje in podobno. Sodimo namreč, da je prisotnost ljudi iz obrobnih delov mesta, tako imenovanih predmestij in iz številnih ljubljanskih tovarn v našem gledališču velika pridobitev, zmaga, ne pa nekaj, kar bi bilo mogoče omalovaževati.« Ansambel MG je razmeroma zelo majhen, dela pa zelo veliko. Vendar se s tem dejstvom ne opravičujejo, ampak kljub sprotnim težavam neprestano iščejo izhod. Svetujejo jim, naj bi opustili gostovanja. Toda praktično so v srednji in južni Sloveniji edini, ki sistematično gostujejo: do sto predstav v sezoni pripravijo izven matične hiše! To pa seveda narekuje kompromise, vzporedne zasedbe in podobno. Torej bi pomanjkanje igralcev lahko rešili z opustitvijo gostovanj? »Tega nasveta sploh ne moremo sprejeti že zato, ker sta dve tretjini Slovenije odrezani od sklenjenega gledališkega dela. Ta podatek je v dramatičnem nasprotju z deklaracijami o kulturni skrbi za našega človeka. Naša gostovanja pa pomenijo v mnogih naših krajih edini resnični in strnjeni stik s kulturnim življenjem. Obe spoznanji — da ne moremo nehati gostovati in da je ansambel premajhen celo za domačo hišo — terjata edino rešitev: povečanje ansambla! Zato smo doslej pripravili tri različne rešitve tega problema. PRVA: Naše gledališče naj bi postalo gledališče dveh občin — Ljubljane-Center in Kranja. DRUGA: Predlagali smo akademiji za gledališče, film in televizijo, to se pravi tovarišu Filipu Kumbatoviču, naj bi se začeli študentje že s prakso — torej mnogo bolj zgodaj kot doslej — vključevati v naše predstave. Ker je naš ansambel preobremenjen, bi nekatere predstave uprizorili skupno in bi lažje dosegli vzpone, ki jih tako ne moremo. Po nekaj mesecih moramo, žal, ugotoviti, da pri sodelovanju nismo dosegli posebnega napredka. TRETJA: To je skupna različica Drame in Mestnega gledališča in predvideva večjo medsebojno pomoč v zasedbah posameznih vlog z izmenjavo igralcev. Morda tudi ne samo v ljubljanskih okvirih, ampak širše (Ljubljana-Maribor-Celje). Ta različica pa je spričo abonmajskega sistema v naših gledališčih težko izvedljiva; vendar so bili redki rezultati vzpodbudni. S vsem tem v zvezi še to: danes delajo v slovenskem gledališkem prostoru povečini ljudje, ki jih je oblikovala ljubljanska akademija za gledališče, film in televizijo s tovarišem Kumbatovičem na čelu. Če je tedaj umetnostna podoba slovenskega gledališča taka, kot jo podaja tovariš Kumbatovič v svojih kritikah, potem se vprašamo, ali smo edini krivci za tako stanje — če je res tako, kot sodi tovariš Kumbatovič — samo in izključno ljudje, ki nam je bilo zaupano delo pri vodstvu gledališč?« Lojze Filipič J. M.

Ta članek še ni bil pregledan.

Oznaka arhivskega gradiva
1965-02-3401-3500_3503-3504
Javi napako na oder@slogi.si.