Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Jože Hanc in njegov tihi jubilej

M. St., TT, 16. 2. 1965

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
JOŽE HANC IN NJEGOV TIHI JUBILEJ če ga takole pogledam, bi prej menil, da stoji pred menoj krepak, z zdravjem nabit smučarski učitelj. Pa bo le držalo, da zmore napore, katere prinaša s seboj vodstvo velikega opernega zbora po fizični plati, da drugih zahtev pri tem ne omenjam, le močan organizem. Jože Hanc je že dvajset let vodja ljubljanskega opernega zbora. In če preračunamo, da ima naša Opera vsako leto kakih pet premier, v katerih nastopa zbor, nam častitljiva »stotica« zgovorno pove, da je Hanc jubilant posebne vrste. Z vso senzibilnostjo, ki mu je prešla v kri tudi zato, ker je moral v mnogih letih svojega umetniškega dela nenehno sugestivno vpadati med posameznike svojega zbora, da bi ga hip nato zlil v umetniško celoto in mu dal svoj umetniški koncept, je takoj tudi uganil moje misli in jim dal odgovor: Da sem z vsem naročajem zajel prav zborovsko petje, bo mogoče tudi zato, ker sem Prekmurec. Saj poznate prekmursko ravnino z njenimi topoli, prostranimi žitnimi polji, mlini na Muri in vso to melanholijo. Morda ne bo pretirano, če primerjamo ta naš svet v miniaturi s širno rusko pokrajino in nagnjenjem njenih ljudi za zborovsko pesem... Kdo bi se takole, ne da bi si bil zapisal, spomnil vseh oper, za katere sem pripravil zbor! Nazadnje sem naštudiral zbor za Borodinovega »Kneza Igorja«. In zanimivo, prav s tem delom sem pred dvajsetimi leti kot zborovodja ljubljanske Opere tudi pričel... Če bežno pogledam nazaj, lahko povem, da sem se pričel ukvarjati z vokalnimi zbori še prej, preden sem zares odrasel. Najprej, ko sem študiral na gimnaziji v Ptuju, pa potem v Celju in tudi ves čas svojega študija na ljubljanskem konservatoriju. Takrat, ko sem živel še v provinci, sem vodil tudi godbo na pihala... Pa še takrat, ko sem bil med zadnjo vojno interniran v Gonarsu, brez zbora nisem mogel živeti. Jože Hanc se nasmehne in njegove misli se oklenejo dogodka, ki mu je še danes ves živ pred očmi: Res, v internaciji sem vodil moški pevski zbor in tako smo včasih v taborišču tudi nastopali. In pomislite, pri nekem nastopu smo imeli največji uspeh s pesmijo »Slovan, na dan!« Če bi bili Italijani, ki so nas stražili, besedilo pesmi razumeli, najbrž ne bi tako silovito ploskali. Lahko si mislite, kaj so si govorili nemi pogledi na »bravo« vpijoče Italijane. Ste imeli v začetku zborovske poti kakega mentorja? - Ne bi mogel reči. Res pa je, da sem precej pridobil od Rada Simonittija, od katerega sem tudi prevzel moški zbor »Krakovo Trnovo«, ki sem ga nekoč vodil. Mnogo sem pridobil izkušenj od Simonittija tudi takrat, ko sva delovala skupaj v Filharmoničnem zboru... Do lanskega leta sem vodil »Učiteljski zbor«. Zbor sestavljajo večinoma dirigenti, ki uče po šolah petje pa tudi sami dirigirajo. Zelo rad sem vodil ta zbor, saj je bil zelo discipliniran, pa tudi uspehov je bilo obilo, doma in na tujem. Vodstvo tega zbora pa sem moral žal opustiti zaradi tega, ker smo imeli v opernem zboru vse več dela in posebno v času priprav za turnejo po ZSSR v lanski gledališki sezoni tako rekoč nisem imel več proste urice. Kar nekam nerado mi je šlo vprašanje z jezika, a sem le tvegal: Biti nekak »oče« opernemu zboru toliko let prav gotovo ni lahka naloga. Znano je pač, da pride v opernih zborih in podobnih gledaliških telesih često do raznih trenj, ki jim je vedno ista roka včasih težko kos. - Od vseh zborov, kolikor sem jih v življenju vodil, je ljubljanski operni zbor najbolj discipliniran. Prizadevni so in ne godrnjajo, pa čeprav je mnogokrat nujno, da vadimo več, kakor je to sicer določeno. In tako smo z dobro voljo naštudirali tudi najtežja operna dela, v katerih ima zbor svoj veliki delež, Musorgskega »Borisa Godunova«, »Hovanščino« in druge. Največ truda je bilo prav gotovo z »Razkolnikovim« Heinricha Suttermeistra, ko pojejo zbori največ za sceno in ko je zbor pravzaprav tolmač vsega tistega, kar se dogaja na sceni... In kaj vam naj še povem? Da zelo rad fotografiram, da so mi najljubši diapozitivi, da rad hodim v planine, da... Ne, rad bi vedel, če imate kake skrite želje? -Zares, imam jih. Pravzaprav samo eno: Da bi lahko od časa do časa nastopil z opernim zborom v kaki koncertni dvorani z domačim in tujim koncertnim pa tudi opernim sporedom. Tako bi mogoče tudi proslavil svojo doslej »tiho« petindvajsetletnico umetniškega dela. S krepkim stiskom rok sem mu želel, da bi se mu ta želja prav kmalu izpolnila. M. St.

Ta članek še ni bil pregledan.

Oznaka arhivskega gradiva
1965-02-3401-3500_3509-3510-a
Javi napako na oder@slogi.si.