Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Gledališče potrebuje troje generacij

Jože Koren, Ljubljanski dnevnik, 17. 3. 1965

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
POPREMIERSKI RAZGOVOR Z REŽISERJEM BRANKOM GOMBAČEM Gledališče potrebuje troje generacij Bettijev »Urad na severni postaji« – peta premiera tržaškega gledališča Po peti letošnji premieri tržaškega Slovenskega gledališča, drami Uga Bettija »Usad na severni postaji«, smo v razgovoru z gostom režiserjem BRANKOM GOMBAČEM razen o Bettijevem dramskem delu ter uprizoritvi govorili mnogo tudi o slovenskem tržaškem gledališču. Ste zadovoljni z uprizoritvijo in zakaj? Predvsem zato, ker mislim, da nam je v kratkem času uspelo pripraviti skladno uprizoritev in stilno dovolj izpiljeno. Bettija namreč ni lahko režirati in niti igrati, ker je kljub mnogim očitnim vplivom tujih dramatikov vendarle samosvoj, močan avtor, ki zahteva tudi svoj lasten odrski izraz. V drami nastopa veliko oseb, tržaški ansambel pa je po številu skromen. Poslužiti smo se morali gostov tržaškega radijskega odra in večjega števila amaterjev-prostovoljcev. Le z veliko požrtvovalnostjo vseh je bilo mogoče doseči potrebno skladnost. Pa še zato sem zadovoljen z uprizoritvijo, ker se je tržaško slovensko gledališče z njo uvrstilo v iskanje stilnega izraza tako v igri kot v sceni, kar je v tem, po mojem prepričanju najboljšem Bettijevem delu, sila pomembno. Če smo v tem iskanju do kraja uspeli, je težko reči, toda delali smo z iskrenim odnosom do avtorja in do gledališča. V zadnjih letih precej redno režirate pri nas. Ali radi prihajate v Trst? Zelo rad, ker se v Trstu počutim kot v svoji ožji domovini in to in samo zaradi vašega simpatičnega ansambla. Moja družina izhaja namreč iz Trsta in moj oče je do umika v Jugoslavijo delal v tržaškem pristanišču. Nekako v svojem ambientu se počutim tu pri vas in tržaško slovensko gledališče mi je morda tudi zaradi sentimentalnih razlogov pri srcu. Pri svojem delu ste lahko ugotovili, da naše gledališče ni samo številčno skromno, temveč da tudi njegov starostni sestav ne ustreza potrebam sodobnega gledališča. Kaj menite o tem? - To je res in to je problem, ki ga ne smete zanemariti. Mislim, da je za nadaljnji razvoj tržaškega gledališča nujno potrebno ustanoviti gledališko šolo, v katero je treba pritegniti mlade moči iz lastnih vrst. Gostovanja kvalitetnih igralcev iz Ljubljane nedvomno koristijo umetniški rasti vašega ansambla, toda bodočnost gledališču bo zajamčena le, če bo nove sile lahko črpal iz lastnega okolja. Idealno za vsak ansambel je, da je sestavljen iz treh generacij: mlade, srednje in stare. Pri vašem mlade tako rekoč ni. To omejuje vodstvo gledališča tudi pri sestavljanju repertoarja z vsemi negativnimi posledicami za gledališče samo. Pri nas mnogo govorimo o repertoarni politiki. Ali mi lahko poveste vaše mnenje o tem? Mislim, da je pri tem treba upoštevati in uskladiti razne potrebe in naloge teatra: njegovo mesto na stičišču zahodne in vzhodne kulture, narodnoobrambni in vzpodbudni element in angažiranost vsakega sodobnega gledališča. Vse te tri nujnosti pa v nobenem primeru ne smejo voditi gledališča nazaj, v preživele oblike, temveč samo naprej. Sodobno gledališče in gledališče narodne manjšine, ki je strnjeno naslonjeno na matično deblo, ne more biti izjema – mora občinstvu dajati odgovor na najrazličnejša vprašanja, tako inteligentu kot preprostemu delavcu, in oba morata čutiti pri tem, da gre za njuna vprašanja, pereča in aktualna. Seveda pa sodi v to vlogo tudi posredovanje večnih resnic in lepot iz klasične dramske literature, ki nam v mnogih primerih govori še danes aktualno govorico. Sodim, da je prav Bettijev »Usad na severni postaji« takšno izrazito angažirano delo, vzbuja v gledalcu razmišljanje o odgovornosti človeka v sodobnem svetu, ko se z Bettijem vprašujemo, kaj bo jutri, in nas je strah odgovora. JOŽE KOREN »Slovenska umetnost pri PD LJUBLJANA, 1 Dva teksta izmed šestih, ki jih pripravlja Prešernova družba za svojo popularno knjižno zbirko, so te dni oddali v tiskarno. To so »Pravljice«, izbor iz svetovne mladinske literature, in poljudno znanstveno delo Emilijana Cevca »Slovenska umetnost«. Obe knjigi bosta ilustrirani, druga bo imela 16 strani barvnih reprodukcij - del najznamenitejših domačih slikarjev.

Ta članek še ni bil pregledan.

Javi napako na oder@slogi.si.