«Usad na severni postaji» stilno in igralsko dognana predstava
Jože Koren, Primorski dnevnik, 21. 3. 1965
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
UGO BETTI NA ODRU SLOVENSKEGA GLEDALIŠČA
«USAD NA SEVERNI POSTAJI»
stilno in igralsko dognana predstava
Režiser Branko Gombač je vse dejanje primerno odmaknil od grobe realnosti in ga dvignil v pristni bettijevski svet idealističnega humanizma - Malokdaj doslej so bili igralci tako skrbno in z izrednim posluhom uglasbeni na enoten ton
Bettijeva drama «Usad na severni postaji», ki je prišla na oder Slovenskega gledališča 12. t. m. kot peta premiera v letošnji sezoni, je pretresljiva zgodba o ljudeh, ki se mučijo v krivicah družbenega sistema, ki so podzavestne žrtve zakonitosti tega sistema, v katerem je tudi pojem pravice in pravičnosti samo določen del te zakonitosti. Če bi Betti bil razredno opredeljen človek in če bi na krivice tega sistema gledal s stališča razredne borbe, ki gotovo napisal dramo, ki bi bila kričeča obsodba kapitalizma in njegovih nosilcev. Betti je sicer očitno na strani zatiranih in izkoriščanih, toda te njegove simpatije za delovne ljudi mu ne narekuje toliko razredni odnos do problema kot predvsem njegov idealistični humanizem, v katerem pojmuje človeka ne kot povzročitelja, temveč kot žrtev zla, katerega porojeva življenje samo v svoji dialektični neizprosnosti. Betti v svojem «Usadu...» sicer ves čas, ko dialog zapleta, govori skozi usta Kurtovega sina o izkoriščanju, o tistem ki iz sobe v drugem nadstropju s pritiskanjem na gumbe vodi usodo malih ljudi, govori o profitu, ki je krivec vsega, toda potem, ko bi gledalec pričakoval, da bo izrekel svojo obsodbo, postavi tudi kapitalista na isto raven z izkoriščanimi. Zani tudi ta kapitalist ni ničesar kriv, kot niso krivi njegov gradbeni podjetnik, nadzornik del in strojnik. Nihče ni kriv tragedije, ko je usad pokopal pod seboj tri ljudi, in vsi so krivi, ker vsi so zobci kolesja, ki poganja naprej to neizprosno življenje. Raz svojih oseb strga Betti vse kar jih pokriva, odvzame jim njihove zemeljske usode, reši jih vloge, ki jim jih je življenje naprtilo, razgoli jih in gole postavlja pred sodno pravico z nekakim izzivalnim pozivom: «Sodite če si upate te nebogljene človeške figure! Sodite jih, če verjamete, da je vaša formalna pravica nad pravičnostjo in nad resnico!» In sodni svetnik Parsc jih ne more soditi. Ne more jih, ker je tudi sam zobček na kolesju življenja, ker se tudi sam zaveda, da je krivec in žrtev obenem in da njegova odgovornost za naše usode ni prav nič manjša, kot je morda usoda Kurta, Gaucherja in vse uboge delavske raje. Niti potem jih ne more soditi, ko se sami priznavajo za krive, ko hoče vsak prevzeti nase krivdo v intimnem občutku kolektivne odgovornosti. Samo nekaj lahko naredi kot predstavnik «pravice» katero so si izmislili ljudje, da jim nudi usmiljenje, saj si pravično sodbo itak pišejo sami s svojim trpljenjem.
Svoj idealistični humanizem je Betti v tem svojem delu oprl na dve osnovi: na socialno krivičnost naše družbe in na svoj odpor proti družbenemu formalizmu, katerega odraz je tudi sodna pravica, ki se togo drži zakonov in ki v smislu zakona mora najti materialnega krivca, pri tem pa je popolnoma brez posluha za človeka ki navsezadnje v tej ali oni življenjski funkciji opravlja samo to, kar mu je neusmiljena zakonitost življenja naprtila.
Taka idealistična razlaga krutih razrednih odnosov je opravičljiva samo iz filozofskega stališča, v nobenem primeru pa ne iz praktičnega, zato tudi drama «Usad na severni postaji», ki jo sicer vseskozi preveva ljubezen in zaskrbljenost za usodo človeka in zlasti malega človeka, učinkuje irealno, moreče s svojim zunanjim odrazom, a poduhovljeno in skoraj poetično v svoji idealističnosti.
Režiserjeva naloga pri odrski postavitvi «Usada» je bila predv poudarjanju te druge značilnosti, to je v projiciranju duševnosti razčlovečenega človeka na sceno nekega resnicnega dogodka. In prav to je mlademu režiserju Branku Gombaču zelo lepo uspelo v okviru predstave, ki je bila stilno do kraja dognana in ki je ves čas drhtela v ljubeči skrbi za človeka in za pravičnost do ljudi. Vse dejanje je primerno odmaknil od grobe realnosti, ki je sicer bila v podtonu nekje ves čas prisotna, in ga dvignil v pristni bettijevski svet idealističnega humanizma, v katerem so se nastopajoče osebe gibale kot dvojniki človeka in duha in se združevale v harmonično zaokrožen in usodno zlit klobčič človeških usod. Pa tudi zgolj z igralske plati je bila uprizoritev čista in izdelana v potankostih, kar je spričo okrepitve ansambla z nekaterimi odrskimi amaterji in statisti prav tako zasluga skrbnih režiserjevih prizadevanj. K stilni enotnosti uprizoritve pa je v polni meri prispevala tudi scena Avgusta Lavrenčiča, preprosta v svojih elementih, toda ravno zato učinkovita. Isto velja za kostume Alenke Bartlove, ki odražajo izvirno domiselnost.
Mislim, da so malokdaj doslej bili tudi igralci tako skrbno in z izrednim posluhom uglasbeni na enoten ton. Najobsežnejša vloga je slonela na Radu Nakrstu, ki je svetnika Parsca, to je tisto osebo v drami, ki je nosilec Bettijevega filozofskega nazora o ljudeh krivdi, resnici in pravici, ustvaril z znatno intelektualno močjo in prepričljivo zlasti v tretjem dejanju, ko je svojo skrbno psihološko dognano kreacijo z zrelo igro, čeprav v drugem dejanju malce fragmentarno, privedel do viška najprej v svoji osebni izpovedi o nepravičnosti «pravice» in nato v sentenci, ki je idejna krona celotne drame. Nakrstovo igro je odlikovala iskrena prizadetost in čista dikcija.
Alojz Milič je gradbenega podjetnika Riccarda Gauckerja podal z dobro zadeto zunanjo kreacijo in s smiselnim prehajanjem od njegove začetne arogantnosti in objestnosti v občutek soodgovornosti za tragedijo, vendar pa je bil prepričljivejši v prvem razpoloženjskem stanju kot v naslednjih, ko mu je vendarle zmanjkalo notranje izrazne sile.
Jožko Lukeš je razmeroma kratko a za razumevanje Bettijevih hotenj v drami pomembno osebnost kapitalista Gustava Kurta, izdelal v odličen lik, čeprav ta Kurt tudi iz Bettijevega stališča le prehitro pade s svojega visokega podstavka in prehitro doživi svoj notranji zlom. Lukeševa zasluga je, da je ta zlom s svojo vzorno igro psihološko le nekako opravičil.
Vlogo kratkovidnega gospoda, ki se na kraju drame odkrije za Kurtovega sina, je igral Silvij Kobal. To je edina oseba v drami, ki igra vseskozi vlogo družbenega kritika, nekakega razrednega nasprotnika kapitalizma, ki pa svoj odpor proti nepravičnemu družbenem redu gradi bolj na svoji življenjski razočaranosti in slabotnosti, kot pa na akcijskem prepričanju. V soočenju z očetom sicer tudi razgali svojo slabotnost in bolezenski izvor svojega nasprotovanja do socialnih krivic, toda pred splošnim izenačenjem vseh ljudi se le nekako umakne tako, da njegove izrečene obsodbe vendarle ostanejo. Kobal je to malce zagonetno postavljeno figuro odigral z znatnim odrskim efektom in z odlično masko.
Zelo dobro pojavo je ustvaril tudi Edvard Martinuzzi kot zapisnikar Holand. Njegova igra je bila sproščena a vendarle dosledno zadržana v odnosu do Parsca. Dober je bil zlasti v drugem dejanju.
Bettijeva domislica z nastopom treh mrtvakov, žrtev usada na severni postaji, učinkuje mrakobno in pretresljivo, kar pomeni, da je z njo dosegel svoj namen pokazati, da se človek tudi ko je mrtev nujno mora v svoji vesti čutiti sokrivca človeškega zla. V trojici Nora Jankovič, Franko Zerjal in Pavle Morelj, scensko izborno postavljeni supini, je Nora Jankovičeva odigrala svojo vlogo z izredno in naravnost presenetljivo dramatičnostjo. S to svojo kreacijo je ta mlada igralka pokazala, da bi njene igralske sposobnosti bilo treba nekoliko bolj izkoriščati.
Glavko Turk kot javni tožilec Goetz je bil govorno dober, v igri pa malce trd in vezan, ne glede na to, da mu značaj vloge same ni dajal kdo ve kakih možnosti za sprostitev. Danilo Turk je ustvaril plastičen lik Giuseppettija Manrica, Dušan Jazbec je bil nekoliko nesproščen Bert Anselma, Stane Raztresen je igral zadržano, kot treba, sodnika Juda, Pavel Bajc pa je ustvaril dokaj učinkovito podobo revnega uradnička. V ostalih vlogah so s skladno kolektivno in ubrano igro nastopili še Zlata Rodoškova kot Gauckerjeva žena, Leli Nakrstova kot Mosca Beatrice, Angelca Caharijeva kot Burke Giovanna, Miranda Caharija kot natakarica bara, Adrijan Rustja kot Menjura in Anton Požar kot sodni sluga Lucrezio. V vlogah statistov delavcev, gospodov in gospa ter sodnikov pa so nastopili še Mario Barut, Rogelja Karlo, Zajc Ludvik, Suštaršič Josip, Jože Sedmak, Enio Reinhardt, Demetrij Cej, Rožica Cesar, Draga Pahor in Ina Piščane.
JOŽE KOREN
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Gledališče Refleksija in publicistika
- Osebe
- Alenka Bartl Jože Kores Jožko Lukeš Miranda Caharija Alojz Milič Silvij Kobal Adrijan Rustja Dušan Jazbec Zlata Rodošek Demetrij Cej Nora Jankovič Ugo Betti Branko Gombač Avgust Lavrenčič Edvard sen. Martinuzzi Leli Nakrst Rado Nakrst Danilo Turk Stane Raztresen Enio Reinhardt Anton Požar Angelca Caharija Pavel Bajc
- Producenti
- SSG Trst
- Uprizoritve
- USAD NA SEVERNI POSTAJI, Gombač, 1965
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1965-03-3501-3600_3539-3540