Igra gospodična tudi pri Šentjakobčanih?
M. R., Ljubljanski dnevnik, 7. 3. 1965
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Dogodki, ki ne bodo prišli v zgodovino Šentjakoba!
Igra gospodična
tudi pri Šentjakobčanih?
(Mozaik veselih utrinkov)
V kavarni Zalaznik na Starem trgu so že pogasili luči, trojica možakov pa je prišla komaj do Florjanske ulice.
Dje tudi niso mogli priti, kajti ustavljali so se vsakih nekaj korakov, močno mahali z rokami in tako glasno razpravljali, da je bilo kar najbolj prav, ko v bližini ni bilo nobenega moža postave, ki bi jim utegnil zaračunati globo.
Fantje niso bili člani abstinentskega društva, pa tudi v rožicah niso bili, kajti popili so le toliko, da je pogovor laže tekel in da se besede niso prisušile v ustih.
Razpravljali so o mnogočem, vendar se je eden izmed trojice pred florjansko cerkvijo za dalj časa ustavil, kar je pomenilo, da ima na jeziku popolnoma novo, pomembno temo za razgovor.
»Kaj ko bi ustanovili teater?« je dejal.
Bili so trije: pokojni Rudolf Binder, Franc Štrukelj in Viktor Markič.
Bilo je pred petinštiridesetimi leti, ko so člani gledališča razdrli že marsikatero močno, ne le tipično teatrsko, saj so igralci na tem odru po poklicu mizarji in zdravniki, študenti in medicinske sestre, uradniki in čevljarji. Zgodila pa se je tudi marsikatera čisto gledališka, izmed katerih marsikatera še ni nikjer zapisana.
Kmalu po ustanovnem sestanku je bil že prvi nastop tega »gledališča brez odra« - v salonu gostilne Lozar v Rožni ulici.
Pol leta kasneje se je teatrska skupina preselila nekaj ulic bolj proti središču mesta, v Florjansko ulico, v prostore otroškega zavetišča ali »poscane šole«, kot so nekateri imenovali to ustanovo. Medtem ko so se dopoldne in zgodaj popoldne podili po prostorih otroci, se je zgradba zvečer spremenila v oder in avditorij, kjer so vadili za prihodnjo predstavo.
Ker je gledališče delovalo v šentjakobskem predmestju, so ga imenovali Šentjakobsko in to ime je ohranilo do današnjih dni, čeravno se je preselilo v Mestni dom, kjer ima še zdaj svoje predstave.
V Borovnici je bila tistega leta mnogo napovedana predstava za 15. uro. Vsi so se trudili, da bi bili dvorana in igralci do te ure nared, kar jim je tudi uspelo. Ko pa je ura odbila tri, je bila dvorana skoraj prazna.
Spraševali so, kaj naj bi bil vzrok temu, in prijazen domačin jim je pojasnil, da so ljudje pri litanijah in ko bodo le-te končane, bo dvorana gotovo razprodana. In res natančno ob štirih popoldne se je začela predstava pred do zadnjega kotička napolnjeno dvorano.
V Horjulu je bila tišina pred začetkom svoje vrste. Dve uri so bili igralci že v dvorani, kjer so se ob tem času, kar je bilo v navadi, pogovarjali z domačini. Vendar so bili tokrat vsi pogovori prepovedani, kajti v dvorani ni bilo nikogar. Po dveh urah so vendarle prišli gledalci, ki so pred tem prinesli s seboj še stole, da so lahko sedli.
V Zadvoru imajo ljudje navado zamujati, zato morebiti ni nič čudnega, da je bila dvorana popolnoma prazna, ko bi se predstava že morala začeti.
Igralci si niso vedeli drugače pomagati, kot da so odšli v bližnjo gostilno in se sprijaznili s tem, da bo predstava pač odpadla.
Ker pa je predstave dolgočasno čakati, so se odločili, da gredo še enkrat pogledat v dvorano. In glej, bila je polna do zadnjega kotička. Vsi so jih pogledali, češ, usmili se nas vendar!
Preoblačenje in šminkanje je sicer trajalo več kot pol ure, vendar se je splačalo za deset litrov boljšega vina, kot ga dandanašnji točijo po naših gostilnah.
V Škofji Loki taščo Metka Bučarjeva, tedaj 20-letno dekle. Tako odlično so jo igrali, da se je komaj kdo od domačinov zavedel, da je Metka igrala taščo in da je med danes matadorkami Šentjakobčanov.
Mora biti spoštovana, kajti tudi pokojnega Binderja je mo sebe prepoznala.
Po predstavi so imeli igralci zakusko z domačini in je naneslo, da je Metka sedela med dvema mladeničema. Prišlo je do naslednjega razgovora:
»Mar tudi gospodična igra pri Šentjakobčanih?«
»Seveda!«
»Zakaj pa danes niste nastopili?«
»Saj sem vendar igrala taščo!«
Fanta pa nista in nista verjela in sta rekla, da plačata deset litrov vina, če jima to lahko dokaže. Metkini soigralci, ki so bili po poklicu študenti ali nižji uradniki, so Metko proseče pogledali, češ, usmili se nas vendar! Kot velik prijatelj gledališča povabila seveda ni odklonil. Se zdaj aktivno nastopa na deskah tega gledališča.
Ker pa se je igralcem mudilo na vlak, so igrali s pospešenim tempom. V neki sceni je ena izmed igralk preveč energično odprla vrata, pa ji ni ostala v roki samo kljuka, marveč céla vrata s podboji vred.
Vendar se ni zmedla. Ni hotel igralec drugega, kot da se je lotil dela in ga v redu končal pred odprto sceno, tako da se je predstava lahko nadaljevala!
Predstava je uspela kot so uspele vse druge, ki so jih Šentjakobčani imeli na gostovanjih po Sloveniji.
Janko Moser je prišel nekoč še v stari Šentjakobski dom nekaj minut pred začetkom predstave. Takoj se je pozanimal pri varuhu reda, ki je bil nekdaj na vsaki predstavi, če je moč kupiti še kako karto. Policaj mu je dal pritrdilen odgovor in Moser je kupil vstopnico. Presenečen pa je bil, ko se je predstava začela, v dvorani pa je sedel sam.
Razen policaja je bil edini gledalec ene izmed prvih predstav tega gledališča. Po končani predstavi so ga poklicali na oder in ga povabili k sodelovanju.
Bila je zelo ostra zima, ko je ansambel gostoval v Škofji Loki. Po predstavi so odšli igralci v eno izmed gostiln, kjer so imeli rezervirane sobe.
Naslednje jutro je vso hišo prebudil smeh iz ene izmed sob. Krohotanje je bilo tako močno, da so vsi pritekli tja, odkoder je prihajalo. In kaj so videli? Po vsej dolžini sobe je bila napravljena odlična drsalnica, po kateri so se drsali vsi trije igralci, ki so ponoči spali v njej.
Prejšnji večer je namreč po nerodnosti nekomu padel vrč vode na tla. Vrč se je seveda razbil in voda razlila, ponoči pa je lepo zmrznila na tleh.
Nihče od članov ansambla pa še dandanes začuda ne ve, kakšen je bil tisto dopoldne razgovor trojice s sobarico ali lastnikom gostilne...
Pri Svetem Gregorju, vasici na hribčku nad Ortnekom na Dolenjskem, je céla vas čakala, da bi videla, kdaj se bo pripeljal avtomobil z igralci, ki so imeli napovedano predstavo. Ko so ga zagledali spodaj na cesti, so začeli biti plat zvona. Na ta znak so začeli prihajati gledalci iz bližnjih in oddaljenih vasic, da bi si ogledali predstavo.
M. R.
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Gledališče
- Osebe
- Metka Bučar Viktor Markič
- Producenti
- Šentjakobsko gledališče
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1965-03-3501-3600_3565-3566