Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Večer slovenske ljubezenske poezije

Tone Vrabl, Tribuna, 31. 3. 1965

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
VEČER SLOVENSKE LJUBEZENSKE POEZIJE SLG Celje je na svojem malem odru in mimo rednega repertoarja pripravilo za ljubitelje umetniške besede zanimiv večer izbora slovenskih ljubezenskih pesmi. Izbor, ki ga je pripravil prof. Bruno Hartman, je zajel velik krog najvidnejših slovenskih ustvarjalcev poezije, in to od ljudskih prek Prešerna pa do najmlajših predstavnikov Menarta, Zajca, Zlobca itd. Štirideset pesmi osemindvajsetih avtorjev je bilo povezanih v tri cikle: Hrepenenje in sreča, Spoznanje in slovo ter Zločin in smrt, ki so po cikličnih naslovih dokaj organsko povezani, česar pa v isti meri ne moremo trditi tudi za izbor posameznih pesmi. S tem namreč lahko začnemo s prvimi pripombami ob pesmi Vena Tauferja »Koncert«, ki se ne more in se tudi ni polno vdružila v izbor ostalih pesmi. Z njeno uvrstitvijo je bila celota pretrgana, kajti način obravnave ljubezni v tej pesmi in njena oblika sta motili intimnost vseh ostalih pesmi. (celo) omalovažujoč ali pa (druga možnost, ki jo tudi dopuščam, končni rezultat pa je isti) preveč rutinerski odnos. Celotno uprizoritev moti prevelik oder (s tem je uničeno vsako upanje na intimnost večera!), prekričeče (in nerodno) igračkanje z reflektorji ter skoraj vulgaren sprehod mladega para čez oder med recitacijo. Zadnji ciklus (Bolečina in smrt) bi moral na prejšnja dva (po vsebini) delovati statično. Spremembo bi morali čutiti povsod: v podajanju pesmi, uporabi reflektorjev, glasbe itd. Scena Avgusta Lavrenčiča bi bila stilsko odlična, funkcionalna in prepričljiva, če ne bi v ozadju čez celoten oder obesil (nerazumljiv) valovit trak in postavil v ospredje nekakšen kvader (kamor so se posedali od časa do časa vsi štirje interpreti!), ki sta razbila sceno v več nepovezanih delov. Kljub dobremu namenu je celoten večer izzvenel v prazno; deloval je vodeno, medlo in (skoraj) utrujajoče. Izbrani biseri slovenske ljubezenske poezije so se izgubili v »razcefrani« in nejasni režiserjevi zamisli, kakšno obliko naj ima večer. Igralsko so večer pripravili interpreti Janez Bermež, Nada Božičeva, Pavle Jeršin in Marjanca Krošlova. Glavno težo sta nosila oba moška interpreta, ki sta v podaji nekaterih pesmi resnično zaživela polno, pretresljivo in doživeto (npr. Bermež s »Staro pesmijo« in Jeršin z »Eros tantalos«, če omenim samo nekatere). Še posebej pa smo lahko veseli Bermeževega nastopa. Čista dikcija, popolno vživetje v vsebino pesmi, to so glavne odlike tega perspektivnega igralca. Prirejanje takšnih in podobnih večerov je dokaj tvegana zadeva, saj izbor pesmi ni vedno zadostno poroštvo za uspeh. To nam dokazuje tudi celjska prireditev, kjer sta režiser in scenograf napravila s svojimi domislicami medvedjo uslugo izboru poezije. Kislingerjev režiserski prijem postavitve večera je bil dokaj neprizadet, površen, brez novih potez; imeli smo vtis (naj nam bo to odpuščeno!), da je do uprizoritve imel Potezo celjskega gledališča, da je v program uvrstilo večer slovenskih ljubezenskih pesmi, lahko samo pozdravimo. Vendar v prihodnje (če bo še prišlo do podobnih večerov!) želimo, da bi več pozornosti in prizadevnosti posvetili tudi režiji in tehnični opremi. Tone Vrabl
Javi napako na oder@slogi.si.