Cesarjev slavček
Janez Mušič, Tribuna, 24. 3. 1965
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
CESARJEV SLAVČEK
Po Župančiču »je iz slovstva za deco najboljše komaj dovolj dobro«. Zato popolnoma razumemo skrb Pionirskega odra, ki jo ima pri izbiri tekstov za svoj repertoar. Mladina je najhvaležnejša publika, hkrati pa je tudi najostrejši kritik. Zlasti v času zadnjih osnovnošolskih let še zelo kritično presoja stvari okoli sebe. Velikokrat se čudimo prodornosti njenega duha, boleče nas prizadenejo včasih njene ostre sodbe o napakah, ki jih opaža v vsakdanjem življenju, žal pa se prepogosto premalo trudimo, da bi ji pravilno razložili pojave.
O vsem tem sem razmišljal na četrtkovi premieri Cesarjevega slavčka v Pionirskem domu, ko sem med publiko zastonj iskal mladih gledalcev. Čas zanje res ni bil najbolj posrečeno izbran, vendar si ne morem zamišljati mladinskega gledališča brez mladine. To dejstvo pa je močno vplivalo na potek celotne predstave, ker smo tako lahko gledali le igranje Andersenove pravljice, ki jo je dramatiziral N. S. Gray, režiral pa Hinko Leskovšek, in ne pravljično življenje iz tega poetičnega dela. Prave komunikacije med gledalci in igralci skozi celotno predstavo ni bilo. Manjkalo je tiste pravljične topline in mladostnega ognja, ki bi dihal z odrom in izvabil iz igralcev maksimalne napore pri oblikovanju pravljičnih likov.
Andersenova pravljica o slavčku in kitajskem cesarju ima v sebi dragocene lastnosti, ki so privlačne tako za otrokaa kot za odraslega, vsak jo doživlja na svoj način in vsak išče v njej posebne, svoje vrednote. Prav v tem je velika odlika tega dela. Mlajši gledalci sledijo bolj zgodbi mladega ribiča in vrtnarjeve hčerke, ki se brez vseh predsodkov zavzemata za slavčkovo svobodo, navdušujejo se nad dejanji mladih stražarjev (v zgodbo ju je vnesel Gray), zanje sta smešni figuri dvorni pesnik Veternjak in čarodej Črni krog (tudi tega je postavil Gray), zadovoljni so, ko zmagata na koncu pravica in ljubezen. Starejši gledalci pa smo našli v tej pravljični igri več, kot je samo boj dobrega s slabim, boj svetlobe s temo. Usoda dvornega pesnika za nas ni bila zmeraj smešna. V njej smo začutili avtorjevo satirično ost na tisto večno težnjo vladajočih, kako bi si podredili srce poetovo, da bi pelo tako, kot bi oni želeli in kakor bi njim koristilo. Ta težnja je stara, kot je stara resnična umetnost, njena neločljiva spremljevalka je. Slavčku ni mogoče ukazovati, njegovo najlepše petje se rojeva sredi svobodnih gajev. Prav tako je potrebna pravemu pesniku za njegovo ustvarjanje resnična svoboda. Vse to pa daje zgodbi večjo vrednost, kot jo vsebuje navadna pravljica in v polni meri jo lahko dojame šele odrasel človek.
Mislim, da je značilna za pravljično igro posebna dramska in odrska širina, v kateri se lahko sprosti otrokova fantazija. S tem pa ne sme biti kršena notranja struktura dramskega dela. Pri prestavljanju pravljice na oder moramo paziti predvsem na to, da upoštevamo vse možnosti, s katerimi pritegnemo mladega gledalca v čarobni svet pravljičnih bitij, na stilno celovitost, emocijo, pri Andersenu pa še posebno na globino pripovedi. Naloga je precej težka in Grayeva dramatizacija Cesarjevega slavčka ne dosega literarne predloge. Posrečeno jo je dopolnil z nekaterimi vložki (dveh mladih stražarjev in čarodeja), pravljično dogajanje pa je preveč razdrobil. Namesto dramske celovitosti je nastal mozaik dogodkov, ki zahteva od otroka prehitro vživljanje v nove situacije. Kljub temu pa se je Mladinsko gledališče odločilo z Greyevo dramatizacijo Andersenovega Cesarjevega slavčka za dobro delo.
Za izvedbo pravljične igre, kakršno smo lahko gledali, je potreben primeren oder z vsemi pripomočki, kakršnega pa žal ljubljansko Mladinsko gledališče ne premore. Vsa domiselnost in trud nista mogla odgnati tesnobnega občutka in ustvariti primerne atmosfere. Nehote se človeku vsiljuje primerjava s podeželskimi odri, vendar pričakujemo od ljubljanskega več kot samo prizadevnost in hotenje.
Čar predstave ustvari v največji meri igralski ansambel. Pravljični svet zahteva svojevrsten stil, prisluhniti je treba mladim srcem, privabiti otroke k sodelovanju, skratka: dvigniti se je treba v otroške fantazije. Svoji vlogi sta najbolje izoblikovala Miro Veber kot Črni krog in Boris Juh kot dvorni pesnik.
Zanju lahko rečemo, da sta na odru živela. V nekaterih prizorih sta ustvarjala prijetno vzdušje Borut Alujevič in Niko Goršič v vlogah dvornih stražarjev. Osrednjo vlogo je tokrat ustvaril Maks Furijan. S svojo zunanjo podobo je ustrezal pravljičnemu liku kitajskega cesarja, v govoru pa smo močno občutili precej spodrsljajev, ki so dali celotni predstavi vtis negotovosti, neizdelanosti in stilne neizostrenosti.
Janez Mušič
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Gledališče Refleksija in publicistika
- Producenti
- Slovensko mladinsko gledališče
- Uprizoritve
- CESARJEV SLAVČEK, Leskovšek, 1965
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1965-03-3501-3600_3825