Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Antonin Moskalyk - gost mariborske drame

Dušan Mevlja, Večer, 24. 3. 1965

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Antonin Moskalyk - gost mariborske drame Razgovor z Antoninom Moskalykom, režiserjem Blažekove »Tretje želje« pred premiero: 27. marca 1965 Maribor je že med obema vojnama kazal mnogo simpatij do čeških bratov. Takrat ta naziv ni bil fraza, resnično bratska ljubezen je družila slovanska rodova v borbi proti vedno bolj požrešnemu hitlerizmu. V Mariboru je živela močna češkoslovaška manjšina, ki je imela svojo dopolnilno osnovno šolo in tudi med Sokoli je bilo mnogo Čehov. V Mariboru so našli svojo drugo domovino. V mariborskem gledališču jih je bilo še zlasti mnogo med godbeniki pa tudi v nastopajočem ansamblu. Mariborska drama je uprizorila med obema vojnama mnogo del čeških avtorjev (Čapek, Hašek, Langer, Scheinpflugova, Werner itd.). Spominjam se, da sta bili uprizoritvi Čapkovih dram »R. U. R.« in »Bela bolezen« močno umetniško doživetje za tedanje mariborsko občinstvo, a tudi kritika je priznala njuno pomembnost. Haškov »Dobri vojak Švejk« je bil ena najpriljubljenejših in najbolj obiskanih dramskih predstav. Operni obiskovalci pa so še danes naravnost zaljubljeni v Smetanovo »Prodano nevesto«, ki se po priljubljenosti pri občinstvu lahko meri z Verdijevo »Traviato«. Po osvoboditvi tako prisrčnih in močnih kulturnih vezi ni bilo več. Zato lahko toliko bolj pozdravimo zamisel ravnatelja mariborske drame Frana Žižka, ki je sklenil, da bo te stike obnovil in jih spet oživil. Uvod v uresničitev te zamisli je bilo gostovanje češkega režiserja Antonina Moskalyka, ki je režiral v mariborski drami komedijo češkega avtorja Vratislava Blažeka »Tretja želja«, in češkega scenografa Miloša Ditricha, ki je zasnoval sceno za to uprizoritev, ki bo prva v Jugoslaviji. Tretji češki gost je skladatelj Luboš Fišer, avtor scenske glasbe v isti uprizoritvi. Med študijem je Moskalyk (mimogrede povedano smo si ga predstavljali kot starejšega človeka, prišel pa je vitalen mladenič, poln zagnanosti in zaljubljenosti v gledališko ustvarjanje) pokazal izreden smisel za delo z igralci, poleg smisla za razčlembo besedila in za mizansceno. Lahko zapišemo, da to ni bilo nikakršno oficialno, vljudnostno in akademsko gostovanje, temveč pristno gledališko spontano delovno navdušenje, ki ga lahko rodi le nepotvorjen stik med režiserjem in igralci. Navdušenje, ki mu tuj jezik ne more biti nikakršna ovira: igralci so večkrat zavili po češko, pan Moskalyk pa je tuintam v demonstrativnem zagonu čudežno spregovoril po slovensko. Užitek ga je bilo gledati, kako je razlagal igralcem svoje zamisli, ki so težile k čim večji naravnosti in učinkovitosti, najsi je šlo za besedo, kretnjo ali situacijo. Njegova režija stremi k uresničevanju igralskih likov (skozi avtorja) z najpreprostejšimi naravnimi sredstvi in k zatiranju igralskih razvad in šablon. Naravnost ganljivo je bilo gledati igralca, ki ni verjel, da je režiser zadovoljen z interpretacijo, ko pa je bil prepričan, da je naredil premalo ali celo nič. V tem »skoraj nič«, je včasih ogromno, le igralec tega ni vajen, boji se skoraj vedno, »da je naredil premalo«. Čeprav je bil izčrpan od vaje in od kritičnih pripomb, ki jih je vehementno izrekel igralcem po vaji, je rade volje ugodil želji, da bi naredila majhen intervju za mariborsko občinstvo. Nemiren, kakršen je, je hodil gor in dol po sobi, in mi odgovarjal na vprašanja, ki sem mu jih zastavljal, ravnatelj Fran Žižek, ki se je tudi udeležil razgovora, pa je njegove misli sproti tolmačil in prevajal v slovenščino. Med obema vojnama so bili kulturni stiki med Češkoslovaško in Jugoslavijo vedno pogostni in prisrčni. V mariborskem gledališču so v tem obdobju uprizorili precej čeških dramskih in opernih del. Stalinska era je te odnose precej poslabšala. Kaže pa, da so se stiki pričeli obnavljati? Kolikor vem, je gostoval pred leti v zagrebški operi veliki češki scenograf Svoboda, ki je naredil sceno za »Prodano nevesto«. Zdi se mi pa, da sem med režiserji prvi, ki gostuje v Jugoslaviji po osvoboditvi. Mariborsko gledališče vas je povabilo, da bi režirali kakšno delo sodobnega češkega dramatika. Zakaj ste si izbrali ravno »Tretjo željo« Vratislava Blažeka? »Tretja želja« je po mojem mnenju najlepše, kar je doslej napisal za gledališče Vratislav Blažek, ki je na Češkem pri občinstvu zelo priljubljen avtor. Zdi se mi, da je to igra, ki bo ostala kot dokument svojega časa. Blažek ima dar za humor in dovtip, kar je redka pisateljska vrlina, in pri tem vsak njegov stavek izžareva človečnost. In to me je z njim zbližalo. Poleg tega sem to delo režiral že v Pragi, hotel sem dognati, kako bo vplivalo na občinstvo druge narodnosti, zanimalo me je, če bo igra uspela tudi izven meja domovine, menim namreč, da je Blažek v njej načel probleme, ki so tipični za ves socialistični tabor. Kako pristopate kot televizijski režiser k gledališki režiji? Kot vemo, ste se opredelili za televizijo, čeprav ste tudi gledališki režiser? »Tretjo željo« bi drugače režiral na televiziji, spet drugače v gledališču. V gledališču izhajam iz gledališke specifike: gledališki prostor, specifična izrazna sredstva in živ igralec. Zdi se mi, da je »Tretja želja« prvenstveno gledališko besedilo. Blažek je izrazit gledališčnik in zdi se mi, da je to delo pisal izrecno za gledališče. Sicer piše besedila tudi za film, takrat upošteva filmsko specifiko. Režijski in scenski okvir je češki (in tudi scenska glasba) ansambel pa slovenski. Vaše počutje pri delu z mariborskimi igralci? Pri delu z mariborskimi igralci sem imel dober občutek. Menim (govorim predvsem za dramo) umetniška ustanova s trdnim programom, ki potrebuje gotov čas za uresničitev tega programa. V mariborski drami je nekaj imenitnih in darovitih igralcev, ki imajo dar fantazije in smisel za dramatično ustvarjanje. Dramski ansambel ima vse pogoje, da bi lahko uresničil program modernega gledališča, ki se v tej ustanovi formira. Sem zelo zadovoljen z niško disciplino, ki je v tem gledališču zakon. Menim, da je igralski ansambel živ organizem, ki mu je treba predložiti žive ideje. Edino tako je mogoče spojiti oder z avditorijem (ne le formalno z abonmaji), da se vse mesto zavé in prebudi. Žal mi je, da nekatere dobre predstave, ki zahtevajo velik umetniški napor, doživijo v Mariboru le do dvajset predstav. Zdi se mi, da bi delo mariborskega gledališča zaslužilo večjo pozornost. Zdaj, ko ste v Mariboru že več kot mesec dni, ste se najbrž že aklimatizirali? Kako vam ugaja mesto? Lahko vam odgovorim brez pridržka, da se v njem počutim kot doma. Upajmo, da vaše gostovanje v mariborskem gledališču ne bo zadnje, in da mu bodo sledila še gostovanja drugih čeških režiserjev? Če bi jih povabili, sem prepričan, da bi režiserji moje generacije prišli prav radi režirat v mariborsko gledališče. Dušan Mevlja

Ta članek še ni bil pregledan.

Javi napako na oder@slogi.si.