Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Tri lepote

Lojze Smasek, Večer, 25. 3. 1965

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
TRI LEPOTE WILLIAM SHAKESPEARE: SONETI, PREVEDEL JANEZ MENART, IZDALA SLOVENSKA MATICA, 1965 Začnimo s prvo lepoto, s Shakespearovim pesništvom, njegovo odločitvijo, da bo svoje najbolj osebno doživetje ljubezen zaupal najbolj osebnemu izpovednemu mediju poeziji, točneje povedano; tedaj kraljujočemu sonetu. Spesnil je impozanten niz sto štiriinpetdesetih sonetov, in to zgolj na temo ljubezni, ki se pa ne izčrpa v obilju stikov med moškim (se pravi Shakespearom) in žensko (njegovo »črno ljubico«) od nežnega hrepenenja prek groze strasti do obupa in odpovedi, od radožive čutnosti do zamišljene otožnosti, temveč posega z dobrima dvema tretjinama na področje prijateljstva, naklonjenosti, platonske pa tudi bolj »otipljive« ljubezni med moškima. Dokaz, da je te sonete napisal resnično velik pesnik, predstavlja celota tega sonetnega bogastva, kajti iz soneta v sonet, ob isti temi, istih odnosih, istih objektih, se pojavlja neverjetno bogastvo vedno novih prijemov, vedno svežih čustev in misli in primer. Te variacije na isto temo so tako bogate in sugestivne, da jih je lahko napisal samo pesnik, ki je pesnil drame, ne pa dramatik, ki bi pisal pesmi. Jasno je namreč dejstvo, da se je neprimerno laže z istimi sredstvi »lotevati« raznih problemov in ob tem zaradi tolikšne pestrosti ustvarjati občutek svežine in novosti kot pa o istem objektu ustvariti stopetdeset variacij... Druga lepota je dognana Menartova prepesnitev Shakespearovih verzov, stvaritev, ki pomeni za slovensko prevajalsko umetnost nov višek. Menart sicer v opombah k Shakespearovim Sonetom zatrjuje, da jih ni prepesnil, temveč zgolj prevedel, »da (je) skrbel za to, da bi čim verneje prelil v naš jezik misli in podobe izvirnika, toda to prav nič ne spodbiija dosežka, kajti uspelo mu je nekaj, kar uspeva le redkim: združil je prevod in prepesnitev, bil je točen in bil je pesnik. 11. sonet: Vtem ko bi sam venel, vtem bi tvoj sad pomlajal te, zoreč lepoto tvojo in svežo kri, ki bi mu dal jo mlad, na stare dni lahko bi štel za svojo. S tem bi lepoto si in rod izbral; z nasprotnim hlad in bedo starih let: / da vsi store tako, bi čas obstal in v pol stoletja bi zamrl svet. / Grdi, ki jih narava ni izbrala za seme, ti umro naj brez otrok; a tebi več je kot izbranim dala, zato daruj dar njenih dobrih rok! V svoj žig te je upodobila, da lik svoj razmnožiš, ne da uničiš žig. 12. sonet: Ko slišim uro, ki mi čas naznanja, in vidim dan, ki temno noči, ko gledam cvet, ki mrtvo glavo sklanja / in starčke s posrebrenimi lasmi, ko vidim drevje, ki poprej je čredam dajalo hladno senco, obleteno, ko klasje, v maju že zeleno, gledam / že v snopih na vozove naloženo / tedaj s skrbjo pomislim na tvoj čar, na to, da pride čas, ko odcvete, kot odevete na svetu vsaka stvar, ko novo, mlado popje se odpre, na to, da si pred časom brez moči, da le tvoj sin lahko se z njim bori. 136. sonet v izvirniku: If thy soul check thee that I come so near, Swear to thy blind soul that I was thy Will, And Will, thy soul knows, is admitted there; Thus far for love, my love-suit, sweet, fulfil. Will will fulfil the treasure of thy love, Ay, fill it full with wills, and my will one, In things of great receipt with ease we prove; Among a number one is reckon'd none. Then in the number let me pass untold, Though in thy stores' account I one must be; For nothing hold me, so it please thee hold That nothing me, a something sweet to thee; Make but my name thy love, and love that still, And then thou lov'st me, for my name is Will. 136. sonet v prevodu: Če vest ti brani, da spustiš me k sebi potem prepričaj jo, da sem tvoj Will; vest ve, da Will sme kadar hoče k tebi, vhod odpre se brez vabil. Vsak, kdor je Will, naj ti razstrtje kril napolni z vsem, kar zmore; jaz dodal bom vanj svoj del, saj v množici vplačil en sam vplačnik se sploh ne bo poznal. Naj bom brezimen kot številka v vsoti, ki pa jo vsota vsot le upošteva: za ničlo me imej, ki v vsej praznoti seštevku sreče vendar ti ga prispeva. A kljub vsemu ti bom le drag in mil, vsaj kot ime, saj mi ime je Will. Zanimiva, informirajoča spremna beseda in pa izčrpne opombe, ki bodo bralcu izdatno pomagali pri razumevanju Shakespearovih sonetov, so prav tako delo prevajalca Janeza Menarta. Tretjo lepoto pa predstavlja prekrasna izdaja teh sonetov, ki jo je ustvaril Jože Brumen. Vse, od kvadratnega formata knjige, učinkovito detajlno komponiranega ščitnega ovitka, prelepe snežno bele platnene vezave z vtisnjenim Shakespearovim podpisom do umirjene in zračne oblikovanosti posameznih strani, je tako uspelo, da lahko tudi zaradi tega (ne samo zaradi tega, temveč predvsem zaradi Shakespeara in njegovega prevajalca) obžalujemo, da smo to knjigo, namenjeno počastitvi štiristoletnice Shakespearovega rojstva, dobili leto dni prepozno... Lojze Smasek Janez Menart prepesnil je Shakespearove sonete v slovenščino

Ta članek še ni bil pregledan.

Oznaka arhivskega gradiva
1965-03-3501-3600_3836
Javi napako na oder@slogi.si.