O Hitchcockovih „Ptičih"
Marina Golouh, Delo, 24. 3. 1965
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
O Hitchcockovih „Ptičih"
Cannes 1963 se je začel z nekonkurenčno predstavo najnovejšega filma mojstra Hitchcocka, z njegovimi »Ptiči«. Vse zbrane zvezde na Croisetti niso tega uvodnega večera tako zanimale festivalskih gledalcev kot mojster sam, ki je z ženo in z novim odkritjem, igralko Tippi Hedren, sedel v častni loži in se muzal, bolj pa manj nagajivo, češ, spet vas bom potegnil.
In se mu je posrečilo, da jih je zares; radovedna festivalska dvorana je namreč od res, da gre za Hitchcockovo predstavo: ne manjka skrivnostnosti in elementov groze, a klasični mojstrov kodeks je tu pozabljen. Mojstrov nasmeh tudi ljudi v Cannesu in po dvoranah širom po svetu tokrat prav nič ne zabava.
Hitchcocka, ustvarjalca takih filmov, kot so bili Tujca na vlaku, Kliči M za umor, Dvoriščno okno, Težave s Harryjem, Vrtoglavica, Psycho in še mnogi drugi, pričakovala vse kaj drugega. To, da so »Ptiči« imeli za literarno podstat novelo Daphne du Maurier, jih sploh ni motilo, saj je bil en roman iste pisateljice že osnova za Hitchcockov film »Krčma na Jamaici« (1939. leta), drugi pa za scenarij »Rebeke« (1940. leta). Tudi so slutili, da jim mojster ne bo ostal dolžan nasveta: »Kdor se hoče zabavati, mora imeti velik čut za humor«, pa tudi ne resnega spoznanja: »Zame je film kos pogače, ni kos življenja.«
Ampak v resnici jim je tokrat namenil čisto drugačen tekst. Takole namreč sam pravi o »Ptičih«: »Moj film naj bi povedal samo nekaj: veko ve so ljudje preganjali ptice, jih ubijali, ničkolikokrat nagačili, krasili z njihovim perjem ženske klobuke, zadovoljevali ako svoje hudo nizke instinkte. No, menda ne mislite, da tako ravnanje ne zasluži eksemplarične kazni?... Jasno, da se zraven muza, spoštovani Alfred Hitchcock.
Gre za kanec alegorije, za metaforo na nevroze, sodobnega sveta? Za človekovo prihodnost upor narave zoper ljudi, ki so naredili sebi in svetu toliko zla? Ali pa nemara za motiv po geslu: če nas že Luna zanima stokrat bolj kot problemi na zemlji, čemu nas ne bi zanimala še ptičja vojna? Boljše je pripisati ptičem, kar naj bi sicer očitali ljudem in tudi ekskluzivnejše je ob že obrabljenih človeških motivih. Kaj pa, če je to »prst božji«, da bo konec sveta? Ah, navsezadnje nastopa pač samo stari Hitchcock, tako prisrčno pameten, da je oživil bizarno, absurdno zgodbo zgolj zato, ker si je želel samosvoje demonstrirati film kot senzacijo med stvarnim in fantastičnim zaključkom, nič drugega. Sam je vedno trdil, da je fantazija važnejša od logike. Ampak glej nasprotno, v tem filmu idej botruje premalo fantazije. Kaj pa če gre za dokaz viška samoironije? Še malo ne: za norčevanje iz gledalcev gre, zlasti tistih, ki pridejo v kino brez lastnih misli in ki puste pamet pred blagajno. Itd., še marsikaj je mogoče vprašati. Prihodnjič lahko navsezadnje nastopijo v filmu kobilice, kaj pa potlej? Prišli bodo ptiči in jih pojedli. Konec. Vse po geslu »Mačka miško, miš pšenico - pod to goro zeleno«.
Toda gora, žal, ni zelena. Namenjamo mojstru spoštovanje ali odpor? V Cannesu se je oboje lepo prepletlo, ta-strah pa tudi ni bilo nikogar, ko da ni bilo mrtvih. Preveč je bilo dosti zapisanega in spregovorjenega, o tem, koliko truda so imeli filmski realizatorji s tem, da so nekaj skromnih jat belih galebov (dodajmo še malenkost vran in kosov in kar je še takih ptičev, ki so pri nas čisto ljubeznivi na balkonih v hudi zimi) navadili na dramaturško določen kraj, čas in namen. Seveda so tudi taki gledalci, ki imajo ob filmu obračun sami s seboj ali s svojimi bližnjimi in tem velja dobrohoten Hitchcockov nasmeh. Canneski kritiki so na grozljivost »Ptičev« kar pozabili ob naslednji tedanji festivalski predstavi. V filmu »Les Abysses« (prevedimo ga, nedobesedno, v »Temne strasti«) je groze še več: ljudje, da smo postali insekti.
Zgodba je navsezadnje čisto običajna, stran od Hitchcockovih burnih zapletov. V moderni družbi, v pustem kalifornijskem miljeju, kjer lepo malomeščansko živijo ljudje svojo vsakdanjost in se v neki družinski skupnosti je tihi boj med materjo-vdovo, sinom in bodočo snaho (»sumljive« preteklosti), da bi se nazadnje spet rodilo zaupanje, preseka to obstransko kuliso apokaliptična prikazen, grozljivo nasprotje: strašljivemu dogodku, ko se jata ptičev zaleti v ljudi in jih mnoge pozneje, ob stopnjevanem napadu, tudi pobije, sledi nadaljevanje epidemije, ki ji bomo rekli ptičja vojna. Tako se realnost sreča z grozljivo iluzijo, normalnost z nenormalnostjo. Že »Ptiče« je treba gledati naravnost in s ptičje perspektive hkrati, pa bomo spoznali, da je včasih biti Hitchcock vznemirljivo prešerno in težko obenem. Osebno sem že bolj za tisto bizarno domislico starega Disneya, ki jo bomo lahko videli v »Raztresenem profesorju«: ponoči je najbrž Disney mladostno letel pa je tako iznašel svoj novi film, svojega raztresenega profesorja, ki izumi letigumico, da se lahko namazan z njo, še stari ford popelje med oblake. Zraven si je pa mirno satirično sposodil še poslovno moralo, Pentagon itd. Ampak seveda ima tudi mojster Hitchcock pravico, izmisliti si ptičjo vojno zoper človeštvo, najnovejšo varianto svojega pogleda na zločin in svojega ljubeznivega nasmeha pretirani gledalski strasti po krutosti in izjemnosti.
MARINA GOLOUH
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Film in TV Refleksija in publicistika
- Osebe
- Alfred Hitchcock
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1965-03-3501-3600_3843