Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Sto in eno leto kranjskih gledališč

Glas , 20. 3. 1965

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Sto in eno leto kranjskih gledališč ZATO PODPIŠITE SE VSI ČASTITI MESTJANI IN MESTJANKE Ogenj narodne zavesti je zaplapolal v naših čitalnicah; pa so prihajali rojaki vanje od vseh strani, navdušili se v njih za domač narod in domačo besedo, prepričali so se o lepoti in sladkosti naše govorice in zanesli narodno zavest v svoje družine, v javno življenje, v najširše kroge. Predramil se je narod, zagospodoval je na naši zemlji naš jezik. (M. Pirnat) Dvajset let po Prešernovi smrti, bolje povedano, že skoraj takoj po marčnih dneh, so se začele po »Kranjski deželi« ustanavljati čitalnice. Naneslo je, da so 1862 v Škofji Loki ustanovili čitalnico, ter da so se ustanovitve te čitalnice udeležili tudi nekateri takratni kranjski odličniki. Vsekakor se je vrlim Kranjčanom za malo zdelo, da bi ne imeli podobne ustanove tudi v Kranju. Vsekakor pa to ni bila le zavist, temveč tudi želja, da bi v Kranju, tako kakor povsod drugod, imeli Kranjčani čitalnico, kjer bi lahko prirejali različne prireditve, zabave, veselice, zlete, tekmovanja ter še marsikaj drugega. Tako so navdušeni kranjski meščani, sestavili okrožnico, ter jo poslali, če citiramo zadnje stavke vsem domoljubnim mestjanom ter mestjankam. V izvirniku se je ta ustanovna listina takole glasila: Povabilo vsem domoljubnim mestjanom Ker imajo v Ljubljani in po drugih slovenskih mestih že več časa čitavnice in so te dni tudi v Loki podobno društvo ustanovili, pa jo bodo tudi v Novem mestu, je ne smemo mi Kranjci odlašati. Namen čitavnice je, da se domači po domače vedemo, to je, da beremo domače, pa tudi druge slovanske časnike, se pojejo domače pesmi, se v domači besedi govori kaj podučnega in kratkočasnega, pa se tudi kaka druga letna veselica obhaja, kakor letni čas nanese. S tem pa, da za omiko in veljavo domačega jezika skrbimo, ne sovražimo nobenega drugega, zato imajo čitavnice tudi kak pošten nemšk, lašk, ali še drug časnik. Preden pa položimo prošnjo za dovoljenje čitavnic naši sl. c. kr. vladi, moramo vedeti, koliko jih pristopi temu domačemu društvu. Letno plačilo ne bo veliko. ZATO PODPIŠITE SE VSI ČASTITI MESTJANI IN MESTJANKE! Gotovo bodo se nam pridružili tudi domoljubi iz okolice naše. Marsikatera vesela ura nas čaka. V Kranji na sv. Katarine dan 1862 Potem so to okrožnico res poslali vsem mestjanom in odziv je bil nepričakovano velik. Vsi kranjski meščani so z navdušenjem pristopili k temu društvu. Tako je bila Čitalnica ustanovljena leta 1863. Že prva večja prireditev pa, ki so jo priredili, je imela gledališki značaj. Prve Velike Besede so se udeležili Kranjčani v polnem številu. Potem so sledili mitingi, besede veselice, igre, koncerti, leto za letom. Leta 1864 v juniju pa so dobili člani čitalnice povabilo, da se udeleže prve gledališke predstave. Privrženci Talije so naštudirali igro PRAVDA. Člani čitalnice so se predstave polnoštevilno udeležili. Vsekakor je bila zanje to velika zanimivost, saj so morali, če so si hoteli ogledati kakršnokoli gledališko predstavo oditi v Ljubljano. Tako so v zgornjih prostorih gostilne »STARI MAYR«, kjer so si navdušeni igralci uredili majhen oder, ki je le s težavo ustrezal svojemu namenu, tekle gledališke predstave. Vsako leto dve ali tri predstave. Velike težave so imeli takratni gledališčniki z deli, ki bi jih lahko postavili na oder. Nekatera dela niso ustrezala, izvirnih slovenskih del pa je bilo zelo malo. V knjižici, ki je izšla ob petdesetletnici narodne čitalnice v Kranju pravi prof. Malkiso Pirnat o teh predstavah takole: »Od začetka pa vse do danes (to se pravi do leta 1913 o. p.) so bile gledališke predstave stalno na dnevnem redu in so vselej imele posebno privlačno silo. Le v onih letih, ko je bila čitalnica nastanjena v Jahačevi hiši in imela silno majhne prostore, je težko šlo s predstavami. Prostori v Mayerjevi hiši pa so zadostovali, da se je postavil primeren oder, na katerem so se mogle prirejati večje igre. Mobilije in rekvizite za igre so dobre volje posojale razne meščanske rodbine. Oder in zagrinjalo so slikali slikar Jožef Egartner, profesor Ivan Franke je prirejal naravnost umetniške kostume in maske, učitelj Edmund Lacheiner, v novejšem času pa fotograf Ivan Jagodic.« Tako je sicer izredno skromno, jedrnato, povedal, kaj in kako je delovala dramska skupina pri »Čitalnici«. Če prelistavamo zapiske o gledaliških predstavah lahko ugotovimo, da so bile to več ali manj same veseloigre. Dvakrat so uprizorili »Županovo Micko«. Najprej v sezoni 1865/66, ter še v sezoni 1869/70. Linhartovega Matička pa oder narodne čitalnice ni nikoli igral. Skoraj štirideset let je trajalo, da so v dvorano »PRI starem Mayerju« prišli tudi preprosti ljudje, da slišijo domačo besedo z domačega odra. Tako so šele leta 1904 uprizorili prvo predstavo za najširše kroge. To je bila burka »DOBRI SODNIK«. S to predstavo so torej zadostili kranjski čitalničarji tudi tisti misli, ki pravi, da naj domača beseda res prodre v najširše kroge. Kranj je torej imel svojo amatersko skupino že v 19. stoletju, le da ni prirejala predstav za najširše kroge, vsekakor pa tudi ni imela ustreznih pogojev, da bi lahko zadostila vsem, ki so si želeli gledališča. Kmalu po prvi svetovni vojni pa je ta oder zaživel z vso polnostjo. Čitalnica je torej bila tudi tista, ki je prinesla v Kranj gledališki duh. Dolgo so si predstave lahko ogledovale le dame v večernih oblekah ter gospodje v frakih. Ko pa so ugotovili, da je krog obiskovalcev premajhen, so vrata odprli vsem prebivalcem Kranja.

Ta članek še ni bil pregledan.

Oznaka arhivskega gradiva
1965-03-3501-3600_3855
Javi napako na oder@slogi.si.