Otvoritev "Male drame"
M. Stante, Delo, 9. 4. 1965
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Gledališče
Otvoritev "Male drame"
Pičle tri dni po premieri Kafkovega »Procesa« v ljubljanski Drami bomo v ljubljanskih Križankah, ki so dale streho novo ustanovljenemu komornemu odru Drame SNG, spet doživeli premiero, tokrat Kopitove igre »Ah, očka, ubogi očka...«
Že v uvodu bi poudarili, da bo novo gledališče, ki se imenuje »Mala drama«, depandansa osrednjega dramskega gledališča v Ljubljani, ali bolje rečeno, njen sestavni in hkrati enakovredni del.
Ustanovitev tega gledališča so po besedah ravnatelja Drame Bojana Štiha narekovali tehtni razlogi, ker je na ta način najlaže praktično razširiti in izpolniti dejavnost Drame SNG z odrom, na katerem bi lahko uprizarjali dela s komorno zasedbo tako iz klasičnega kakor tudi iz modernega in eksperimentalnega dramskega repertoarja. Tovrstno dopolnilo velikega dramskega gledališča pač dovoljujejo in tudi narekujejo zadostne kapacitete umetniškega in tehničnega kadra, s katerim razpolaga ljubljanska Drama. V rojstni list novega gledališča pa je v posebni rubriki tudi vpisan podatek, ki nam pove, da nas bo »Mala drama« seznanjala ob vsaki novi premieri z domačimi ali tujimi avtorji.
S temi besedami ravnatelja Bojana Štiha bi tudi lahko uskladili razlago Žarka Petana, ki kot vodja »Male drame« pravi med drugim takole: če je sploh treba upravičevati obstoj tega komornega gledališča, potem moramo reči, da Ljubljana potrebuje tako komorno gledališče, ki bi uprizarjalo dela avantgardnih avtorjev in pa tudi tista dela komornega značaja, ki zaradi specifičnosti ali morda zaradi drugih ovir ne morejo priti v repertoar Drame ali ljubljanskega Mestnega gledališča, čeprav bi to po umetniški in gledališki izrazni plati zaslužila.
»Mala drama« naj bi delovala odslej torej redno, in sicer tako, da bi vsako leto uprizorila približno štiri nova dela. V okvirnem repertoarju so tile avtorji in dela: Samuel Beckett »Čakajoč na Godota«, T. S. Eliot »Zasebni tajnik«, Rosewicz »Kartoteka«, Karl Wittlinger »Ali poznate rimsko cesto«, Denis Diderot »Rameaujev nečak«, Bertolt Brecht »Dialogi«.
Vrnimo se k novi Kopitovi igri, katero bo naše občinstvo videlo ob premieri v viteški dvorani Križank v nedeljo 11. aprila ob 20. uri. Delo ima nenavadno dolg naslov, in sicer »Ah, očka, ubogi očka, mama te je obesila v omaro in meni je tako hudo...«. Pravzaprav ni znano, da bi imelo še katero dramsko delo tako dolg naslov. (Kopit sploh ljubi dolge naslove. Znana je njegova drama »Na cesti življenja nikoli ne veste, kaj lahko pričakujete.«) Ta tipično gledališki komad, oznako »surrealistična farsa« avtorja »absurda« Arthura Kopita, je po besedah Žarka Petana, ki delo tudi režira, po režijski plati izredno zanimiv in sodi med najbolj izrazita dela ameriške avantgarde. Kolikor je znano, so bile vse režije med seboj zelo različne. V Ameriki je predstavo skoraj docela koreografiral Jerome Robbins, drugo predstavo pa je režiral neki drug režiser tako, da je predstavil osebe toliko karikirane, da so spominjale na junake iz stripov. Tudi predstava na Dunaju se je zelo ločila od obeh ameriških.
Vse to dokazuje, da ponuja tekst najrazličnejše interpretacije, in sicer po idejni kakor tudi po gledališko formalni plati. Ob tem bi to Kopitovo delo lahko označili tudi z groteskno komedijo, ki pa po principih klasične dramaturgije ni komedija. Po svojem stilnem izrazu je dokaj podobna Albeejevim delom, in sicer po nizanju komično grotesknih in tragičnih prizorov, vendar lahko Kopita v primerjavi z Albeejem izdvojimo, saj je ostal zvest sedanji ameriški avantgardi, medtem ko je Albee uspel celo na komercialnem Broadwayu, in sicer z Virginijo Woolf oziroma s Tiny Alice, kar dovolj pove.
Ko ste mi našteli bodoči repertoar »Male drame«, me je presenetilo, da v njem ni imen domačih oziroma jugoslovanskih avtorjev.
Žarko Petan: Za sedaj v našem repertoarju res ni domačih avtorjev, a ne zaradi našega odnosa do njih v korist, morda favoriziranih tujih avtorjev, pač pa edinole zato, ker primernih del za uprizoritev na našem odru žal doslej še nismo dobili.
Novo uprizoritev danes oseminvajset let starega Kopita so pod režiserjevim vodstvom pripravili še: scenograf Janez Lenarssi, kostumograf Alenka Bartlova, igrali pa bodo Vinko Hrastelj, Duša Počkajeva, Janez Rohaček, Iva Zupančičeva in slušatelji igralske akademije v Ljubljani Borut Alujevič, Mirko Bogataj, Janez Keber in Sandi Pavlin. Delo je prevedla Marija Lužnikova. M. STANTE
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Gledališče
- Osebe
- Iva Zupančič Žarko Petan Alenka Bartl Bojan Štih Sandi Pavlin Borut Alujevič Marija Lužnik Duša Počkaj Arthur Kopit Janez Lenassi Janez Rohaček Mirko Bogataj Vinko Hrastelj Janez Keber
- Producenti
- Mestno gledališče ljubljansko
- Uprizoritve
- PROCES, Baranovič, 1965 OH OČKA, UBOGI OČKA, MAMA TE JE OBESILA V OMARO IN MENI JE TAKO HUDO..., Petan, 1965
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1965-04-3601-3700_3748