Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Naposled: pomembno doživetje

Vasja Predan, Delo, 10. 5. 1964

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
IX. Sterijino pozorje Naposled: pomembno doživetje Morali sta preteči skoraj dve tretjini letošnjih jugoslovanskih gledaliških iger, da smo v Novem Sadu dočakali predstavo, ki je kandidat za lovoriko: dramatizacija romana Miroslava Krleže »Na robu pameti« v izvedbi Jugoslovanskega dramskega gledališča iz Beograda. Avtorica odrske podobe tega znanega Krleževega dela je Vera Crvenčanin. Raziskovalci Krleževega proznega opusa so nemalokrat ugotovili, da vsebujejo novele in romani tega vsestranskega ustvarjalca skoraj enak delež dramskega patosa kot ga poznamo iz njegovih odrskih besedil. Ob teh spoznanjih so navajali na priliko iz novelistike predvsem dramatične prizore iz »Hrvatskega boga Marsa«, med romani pa zlasti »Vrnitev Filipa Latinovicza« in »Na robu pameti«. Avtorica dramatizacije zadnjega romana Vera Crvenčanin je torej morala bolj ali manj razumno urediti konflikte in dialoge, ki se v romanu »Na robu pameti« prepletajo zdaj v esejistični, zdaj v monološko dramatični obliki ali v obliki sodnega disputa med nekdanjim pravnim zastopnikom direktorja Domačinskega in zastopnikom tožbe dr. Hugom-Hugom. Roman »Na robu pameti« je kot žolčni pamflet proti predvojni družbeni ureditvi, proti moralni izprijenosti tako imenovane meščanske in malomeščanske elite nosil v sebi že od vsega začetka neko dramatično imanenco, se je tako rekoč vsiljevala za odrsko prireditev. Vera Crvenčanin je iz kaleidoskopa figur našega predvojnega meščanskega liliputa predstavila v ostrih epizodah tisti značilni razčlovečeni prerez družbene elite, ki ga Krleža seveda riše nadrobneje in reliefneje, predvsem pa faktografsko zajetneje. Vendar menim, da je tudi galerija ostrih krokijev zadoščala za eksplikacijo politično korupirane, moralno in etično deformirane atmosfere, ki se je iz njenih morečih sanj anonimni doktor prebudil, se ji z vso ogorčenostjo uprl in jo razkrinkal ter zato prisiljeno pristal v norišnici, kamor so ga njegovi nekdanji delodajalci-kriminalci vtaknili, da bi zatrli njegove kirurške posege v blodnjak družbene laži, kriminalitete, snobizma in perverznosti. Režiser Mata Milošević je ustvaril resnično plastično, ostro profilirano in dinamično predstavo. Od uvodnega prizora, v katerem je za dolgo mizo zbran in v groteskno stiliziranih pozah razporejen ves poškrobljeni meščanski liliput, ki se plazi okoli mogočnega direktorja Domačinskega do zaključnega, simbolično poantiranega prizora, v katerem se ista kolekcija človeških plazilcev znajde v kletki norišnice, se odvija uprizoritev, ki učinkuje predvsem z doslednostjo tako ostro nakazanega, zavestno predimenzioniranega koncepta. Milošević je za kolekcijo svojih grotesknih tipov izbral najboljše igralske moči vseh generacij Jugoslovanskega dramskega gledališča, a primerilo se je, da so med posameznimi igralskimi epizodami zazijale stilne razpoke: skrajnosti te stilne palete so šle od pravcate daumierovske karikature (minister Pankracij Harambašević) do naturalistično nakazane groteske (direktor Bahmajer). A treba je navkljub vsemu pristaviti, da tako raznorodno razvita stilna lestvica ni bistveno ogrozila temeljne režiserjeve zasnove, saj je živela le v epizodah, od katerih so nekatere bile mojstrske miniature. Vsem tem značilnim krokijem se je v tekstu in uprizoritvi zoperstavljala človeško in karakterološko edina polno razvita figura anonimnega doktorja, nekdanjega pravnega zastopnika direktorja Domačinskega. Igral ga je eden najsugestivnejših mlajših jugoslovanskih igralcev, Ljuba Tadić. To je bila resnično velika kreacija, razpeta v široko izrazno paleto, od zbrane razumske in intelektualne mirnosti do ekspresivne živčne razjarjenosti. Tadić je doktorja oblikoval z razumno omejevano, a gosto nagneteno notranjo čustveno potenco, ki je odsevala izredno moderno igralsko senzibilnost. Gestika in mimika, igra obraza in zlasti igra Tadićevih izrazitih oči, to se je skupaj z njegovo bogato razčlenjeno in v tehniki precizno govorno interpretacijo zlilo v resnično veliko umetniško stvaritev, ki je gledalec ne more pozabiti. Kot sem že povedal: dolga vrsta ostalih igralcev nastopa v vlogi epizod. Čeprav stilno neenotna, je ta plejada figur učinkovala kot sugestivna in izrazita celota. VASJA PREDAN

Ta članek še ni bil pregledan.

Oznaka arhivskega gradiva
1964-05-2301-2400_2302
Javi napako na oder@slogi.si.